DESETLETJE V ELEKTRONSKI PLESNI GLASBI: PRVI DEL

Minulo desetletje je zaznamoval globalni razcvet elektronske plesne glasbe, ki se je razrasla v neobvladljivo himero z neštetimi izrastki. Lanska študija IMS Business Report 2019 navaja oceno 1,5 milijarde poslušalcev, kar elektroniko uvršča na tretje mesto, za pop in rock, a pred hip hop in trap. V primerjavi s 4,5 milijarde iz let 2012 oziroma 2013 je vrednost celotne industrije v letih 2018-2019 dosegla 7,2 milijarde.

Navdihujoč se pri fotrih žanra, (afro)futurizmu in tehnologiji smo na primerih ustvarjalcev iz različnih podžanrov in robnih scen globalnega podzemlja še naprej opazovali poskuse premikanja estetskih meja, v mainstreamu pa so se ustalili EDM, techno in tech house. S ptičje perspektive bi hitro dobili vtis, da je elektronska glasba predvsem v sferah techna in housa pretežno producirala zgolj nove estetske permutacije istega originala. V primerjavi z dvatisočimi oziroma dubstepom in grimeom bi lahko obdobje med letoma 2010 in 2019 označili za čas ponovnih interpretacij oziroma dekonstruiranja dediščine 90. let ter iskanja izraznih inovacij znotraj obstoječih žanrov. Če iz debate izvzamemo vaporwave, ki je dal zalet lo-fi house pandemiji in razvoju množice izrazov, danes zaobjetih pod krovnim terminom dekonstruirana klubska glasba, je bila morda edina radikalno nova glasbena oblika v tem času footwork s čikaškim kolektivom Teklife na čelu. 26. aprila 2014 je RŠ preplavila novica o nenadni smrti DJ Rashada, ključne figure čikaške footwork scene, ki je skozi počasen razvoj od 90. let dalje vrhunec popularnosti doživela ravno z njegovim prvencem Double Cup iz leta 2013. Z Rashadovo smrtjo je zagon izgubila ena bolj inovativnih struj plesne glasbe in se ponovno umaknila v podzemlje. V ospredje so še enkrat stopili elektro, bassovski odvodi, techno in house. Slednja sta v prvih letih minule dekade za sabo pustila komercialni minimal in ibiški house zvok v zameno za ponoven obrat k industrialu, hrupu in distorziji, lo fi estetiki in basovskim modulacijam.

Razmislek o desetletju v elektroniki moramo s pomočjo analogije o himeri razdeliti na tri med seboj povezane dele: mainstream, t.i. business techno ter globalno podzemlje. Prvi je pred dobrim desetletjem doživel EDM eksplozijo, utelešeno v Skrillexovem EP-ju Scary Monsters and Nice Sprites. V tem času se zgodi amerikanizacija britanskih dubstep producentskih prijemov, ki jim torej Američani hitro dodajo ščepec pop senzibilnosti v obliki maksimalističnih vokalov in ga s hvalevrednimi producentskimi triki zapakirajo v ultimativno skompresirano festivalsko razpaljotko. Ne gre brez omembe imen, kot so tragično preminuli Avicii, Calvin Harris, Major Lazer in Martin Garrix, ki so najprej obsedli ZDA, nato pa še preostanek sveta in dodobra spremenili semantiko oziroma doseg elektronske plesne glasbe. V tem času smo vzporedno lahko opazovali postopno elektrifikacijo produkcij pop zvezdnic, kar je okoli leta 2011 doprineslo k formaciji industrijskega kompleksa, zaobjetega pod terminom EDM. Omenjeni producenti so bili ključni za oblikovanje novega pop izrazja, utelešenega v mega hitu Due Lipe in Calvina Harrisa One Kiss iz leta 2017.

V prvih letih minule dekade so ZDA doživele perverzno sklenitev cikla, ki se je 30 let prej pričel v Chicagu in Detroitu. Medtem ko je afroameriška elektronika med evropskimi množicami zlato dobo doživljala v devetdesetih, so ameriška industrija in javnost elektronsko plesno glasbo odkrili z občutnim zamikom. Zdaj so jo lahko pretežno belskim množicam servirali v novem paketu pod označevalcem EDM ... pobeljeno, apolitično različico plesne glasbe, ki golta vse možne vplive in bruha estetsko formaliziran produkt. Z muziko se je razvila tudi milijardna industrija, utelešena v EDM festivalih, kakršna sta Ultra in Tomorrowland. Ti so novi generaciji MDMA goltajočih ameriških brojev in nagic ponudili ultimativno potrošniško rejversko izkušnjo – bakanalije laserjev, basov, pirotehnike, enominutnih miksov in plešočih didžejev a la Salvatore Ganacci, ki nudijo maksimalistično čutno izkušnjo. Center dogajanja je postal Las Vegas, eno bolj odmevnih podjetij, ki je monetiziralo to novoodkrito glasbeno tržišče, pa je bilo SFX Entertainment. Svojo ciljno publiko so v morju frišnih poslušalcev našli proizvajalci alkohola, sončnih očal, oblek in drugih dobrin. Po letu 2016 je sektor nekoliko izgubil zagon, beležili so prve padce prihodkov. EDM je vase asimilirala širša pop produkcija in nova kombinacija se je ustalila kot ena najuspešnejših vej glasbene industrije preteklega desetletja.

Na tej strani luže se je medtem pod vplivi britanskega dubstepa in širše dediščine otoške elektronske glasbene produkcije izoblikovala nova generacija ustvarjalcev - James Blake, Mount Kimbie, Jon Hopkins, Jamie XX in Disclosure. Zvočne inovacije dubstepa in dediščino UK garagea so novi izvajalci prepletli s sodobno pop senzibilnostjo. Tu so še odmevna producentska imena Bonobo, Four Tet in Floating Points ter Kanadčan Dan Snaith aka Caribou, pa čilenski Američan Nicolas Jaar, ki so se ustalili kot nekakšni prevodniki med globalnim podzemljem in mainstreamom. To vmesno polje je nekaj let kasneje zelo impozantno zasedel Venezuelec Arca s prvencem Xen, s katerim je napovedal novo ero vzajemnega opraševanja popa in eksperimentalne plesne elektronike.

V primerjavi z oprijemljivimi estetskimi inovacijami v polju EDM-a je bil sredinski techno purističen in monoton. Toda v tem desetletju mu je uspelo doseči stotine milijonov nedolžnih ušes in jih prepričati, da je še vedno najbolj futurističen med glasbenimi žanri. Med DJ headlinerji tega desetletja so prevladovali liki iz devetdesetih, Carl Cox, Sven Väth, Ricardo Villalobos, Richie Hawtin, pa mlajši kolegi Boris Brejcha, Maceo Plex ter seveda največji meme desetletja Solomun. V sredinskem technu je prvotni prevladi berghainovske estetike v izrazih akterjev, kot so Ben Klock, Steffi in Marcel Dettmann, po letu 2015 sledil hiter skok čez plot. Pot od umazanih, po spermi smrdečih berlinskih lukenj do največjega evropskega EDM festivala Tomorrowland je bila posuta z zlatom. Prav na tem terenu smo v preteklem desetletju opazovali eno bolj brezsramnih absorbcij neke scene v kolesje glasbene industrije.

Pri tem ne moremo spregledati belgijskih didžejk in producentk Amelie Lens in Charlotte De Witte, utelešenja še enega ključnega mema desetletja - business techna, skovanke, ki se je zadnje dve leti redno pojavljala na Twitterju in forumih, namenjenih elektronski plesni glasbi ... Res uporaben meme torej, s katerim zlahka ilustriramo tako aspekt brendizacije techna kot tudi samo estetiko takšne glasbe. Gre za minimalistično melodičen techno pri 128 udarcih na minuto, ki temelji na amplitudah dropov, dodatno začinjenih z vselej istimi drum rolli, poudarjenimi z reverb efekti, z acid sintovskimi linijami ter sempli izpraznjenih fraz ... zvok, ki so ga Drumcode šef Adam Beyer ter številni uspešni didžeji in didžejke pol desetletja servirali na festivalih od Miamija do Novega Sada. Po letu 2015 je prišlo do zbližanja z EDM industrijo. Mainstream festivalskemu poslušalstvu je bil ob EDM-u in seveda tech housu naenkrat dostopen tudi techno založbe Drumcode, ki je postala sinonim za festivalski business techno zvok, utelešen v hitu Rave Sama Paganinija, ki ga slišimo v trenutni podlagi.

Še ena ključna akterka business techna je korejska didžejka in producentka Peggy Gou, eklatanten primer t. i. industry plant ustvarjalca – s strani industrije ustvarjenega influencerja z navidez organsko zraslo bazo sledilcev. Iz foto modela je v slabih dveh letih postala globalno prepoznavna znamka elektronske glasbe, ki na Instiću šteje 1,4 milijona sledilcev in ima pogodbe s firmami ala Louis Vuitton in Porsche, redno dokumentira svoje lete s privatnimi letali in nastopa na najbolje plačanih festivalih po svetu. Tu gre še enkrat omeniti tudi Charlotte De Witte. Posnetek njenega lanskega nastopa na festivalu Tomorrowland je na Youtubu v pol leta nabral že skoraj 6 milijonov ogledov. Pač, čeknite to … retuširan Berghain set sredi belega dne pred EDM publiko. Od Bellevillske trojke in Underground Resistancea je techno prehodil dolgo pot …

In ko je že govora o business technu ter prevladi ženskih obrazov v njem, ne moremo brez omembe bržkone prvega techno imena minulega desetletja - Nine Kraviz, ki pa je povsem drugačen primer, nekakšen vezni člen med novodobnimi potrošniškimi rejverji in elektronskimi zanesenjaki, ki jo cenijo zaradi estetske drznosti in organskega razvoja njene kariere. Za primerjavo slogovnega razvoja si zavrtite seta s festivala Exit iz let 2016 in 2018. Drugega je v jutranjem soncu pred polno areno širokookih rejverjev, ki so tja prišli po techno, drzno zaključila z najtršim hardcorom iz 90. let ter precej pohitrenim hitom Ghetto Kraviz. Njena izrazna individualnost je sicer na mlačen odziv naletela na lanski premieri live seta na festivalu Coachella, kjer je s skoraj koncertno formo in petjem razočarala ameriške broje. Kljub temu pa je Kraviz samo leta 2018 kot ena izmed headlinerk nastopila na kar 35 festivalih, kar je skoraj dvakrat več kot denimo zasedba The Killers, najbolj festivalski bend tistega leta. Pri didžejkah smo nedvomno najbolj nepričakovan in zaslužen vzpon videli pri nemški elektro prvakinji Heleni Hauff, ki se je iz hamburške skvoterske luknje Golden Pudel povzpela na sam vrh scene. Tako v zadnjih letih obiskovalce največjih elektronskih festivalov brezkompromisno bombardira z elektro in techno biseri z vinilov.

*** V drugem delu pregleda desetletja v elektronski plesni glasbi, ki bo na sporedu v nedeljo ob 14.10, pa se bomo dotaknili še dogajanja v globalnem podzemlju, ki je v minuli dekadi skozi številne internetne platforme stopilo na svetovni oder ...