Estetska singularnost

Estetska singularnost

Mnenje, kolumna ali komentar
9. 1. 2018 - 20:00

V pospešujoče homogeni ekonomiji platform in algoritemske kuriranosti se praktično vse vsebine, vključno z glasbo, vedno očitneje kažejo kot komoditete. Spremljamo porast v kvantiteti in pretočnosti vsebin, ki ji sledi tudi vse večja transparentnost njihove emocionalne, pomenske ter posledične tržne vrednosti. Delo avtorja lahko znotraj takšnega sistema še toliko lažje zreduciramo na zgolj izbiro med različnimi konfiguracijami pomena. Diferenciacija med na ta način ustvarjenimi vsebinami pa se kaže kot precej arbitrarna; v kakršnikoli formalni obliki te namreč opravljajo pravzaprav enako fundamentalno funkcijo znotraj ekosistema različnih mnenjskih, identitetnih in političnih tokov. Posledično se arhaične koncepcije originalnosti, pristnosti in izraza v tem oziru zdijo izrazito naivne, čeprav zaenkrat do neke mere nedvomno pripomorejo h kvalitetni produkciji za trg zrelih vsebin.

V tej monolitni celoti kapitala pa ostajajo tudi gibalci, ki narekujejo njegove premike; ne izven sistema, temveč le naprej v smeri konstantnega in neogibnega razvoja. Glasbeni trendi nam pogosto nudijo lepe primere takšnega razvojnega modela. Eden izmed najočitnejših je morda kar punk, katerega sicer nedvomno relevantna disrupcija večinoma ni vodila v nikakršen dejanski upor, temveč predvsem v še očitnejšo komodifikacijo upora ter njegovo asimilacijo v celoto kapitala. Ta se na podoben način razvija še danes, ko torej tudi najbolj robne in ekstremistične glasbene prakse po svoji morebitni disrupciji hitro postanejo le še en ustaljen mehanizem kulturne produkcije. Sodobno spletno podtalje morda predstavlja zaenkrat največjo optimizacijo nakazane funkcije gibalca, ki poganja tudi močnejše trendovske tokove, preko katerih širi obseg v družbi normaliziranih vsebin.

Disruptivni potencial spletnega podtalja pa, nekoliko paradoksalno, v veliki meri izhaja ravno iz njegove ločenosti od tržnih mehanizmov ter institucionalno nadzorovanih kanalov distribucije. Tako avtorji kot njihovo skromno občinstvo to nišno glasbeno sceno sicer konzumirajo skozi praktično identične procese identifikacije in komodifikacije, kakršni so vseprisotni tudi v vseh drugih sferah družbe. A zdi se, da ima v spletnem podtalju kulturna produkcija kljub temu nekoliko več svobode. Njen obstoj namreč ni toliko odvisen od zmerne predvidljivosti, poznanosti in domačnosti na katere bo občinstvo znalo reagirati, temveč pogosto deluje po ravno obratni logiki. Kultivacija teh vsebin se pogosto razvija po parametrih dozdevno čim večje nepredvidljivosti, raziskovalnosti in kompleksnosti, obenem pa vseeno deluje znotraj razmeroma trendovskih mehanizmov. Številne prej izključno robne glasbene prakse se tako danes lahko pojavijo v precej bolj popularnih kontekstih, so tako deležne veliko večje pozornosti, vplivajo na veliko večje število ljudi ter tako morda povzročijo tudi pomembnejšo disrupcijo.

Hipotetično bi lahko govorili o objektivnem kriteriju za ocenjevanje disruptivnega potenciala različnih vsebin, ki znotraj že orisane homogene gmotnosti družbenega organizma deluje kot edino smotrno vodilo vrednostne sodbe. Ti hipotetični kriteriji pa potenciala za disrupcijo seveda ne bi smeli ocenjevati le na podlagi forme, pomena ali katerihkoli drugih kvalitativnih lastnosti specifične vsebine; morali bi opazovati predvsem reakcije, ki jih ta izziva v poslušalcu, oziroma vpliv, ki ga ima na celoto družbenih tokov. Disrupcija bi se torej v teoriji merila predvsem po moči povzročenih prekinitev znotraj ustaljenih modusov družbenih operacij, ki se nato, njeni moči primerno, preusmerijo oziroma razširijo. To v splošnem morda idealizirano funkcijo disrupcije pa moramo torej vselej razumeti kot popolnoma sistemsko znotraj celote kapitala.

Kapital, tu koncipiran v najširšem možnem smislu, torej ni le posledica modernih, na monetarni sistem vezanih sistemskih mehanizmov, temveč gre za nekakšno skoraj metafizično gonsko silo, prisotno v vseh odnosih moči ter procesih konfornizma, ki je danes zgolj destilirana skozi vedno zmogljivejše tehnološke vmesnike. Internet in ostale sodobne tehnologije, ki omogočajo tolikšno dostopnost različnih vsebin in njihovo posledično relativizacijo izrazito širijo oblike produkcije in konzumpcije. Disruptivni potencial se posledično vse težje udejanja skozi kompleksne, agresivne ali kako drugače subverzivne forme. Edini smiseln razvoj oziroma edini, ki lahko vodi v dejansko kvalitativno spremembo, se znotraj do te mere pospešenega kapitalizma kmalu enostavno ne bo mogel več vršiti znotraj konvencionalnega razumevanja pomena in sporočilnosti; ta bosta namreč v vsakem primeru takoj konformno inkorporirana v osmotični tok družbenega organizma. Disrupciji v prihodnosti, ki v nekakšnem romantičnem punkovskem smislu to seveda nikakor ne bo, ne preostane drugega kot sistematičen premik v smer demistifikacije in devalvacije avtorja, originala, veščine, izraza in vseh podobno idealističnih arhaičnih konceptov ter s tem v optimizirano avtomatizacijo disrupcije.

Številni aspekti sodobne glasbene industrije delujejo kot zametki predstavljene razvojne smeri. Zavoljo platform, kot so Bandcamp, Soundcloud in YouTube, lahko danes govorimo o določeni decentralizaciji kulturne produkcije. Vsesplošna dostopnost produkcijskih sredstev pravzaprav vse posameznike spreminja v avtorje, ogromna količina na ta način sproduciranih vsebin pa se nato s pomočjo algoritmov gmotno sortira in usmerja v trendovske tokove. Morda prvič v zgodovini nastanek novih glasbenih gibanj ni nujno vezan na specifične geopolitične okoliščine, temveč se znotraj takšnega razsežnega ustvarjalnega organizma vzpostavi kot zgolj rezultat raziskovalne fuzije že obstoječih elementov, pri čemer pogosto deluje v nekakšni skoraj algoritmični anticipaciji trga.

Ključno je poudariti tudi vse večjo identitetno fluidnost, eno izmed glavnih vodil sodobnih LGBT gibanj, ki pa jo v veliki meri omogoča in spodbuja že zgolj aktualna informacijska prenasičenost. Zgolj kvantitativne spremembe tu torej vodijo v kvalitativne spremembe v našem delovanju. Eden izmed morda bolj problematičnih tovrstnih simptomov je dozdevna relativizacija čutnega vnosa, ki se do neke mere zgodi že med scrollanjem po feedu, ob čemer so negativni in pozitivni dražljaji skozi ekstremno sopostavitev na nek način izenačeni in v izkustvu otopelega konzumenta v vedno večji meri zreducirani zgolj na svojo čutno vrednost, nepovezano s kakršnokoli vsebinsko substanco.

Po fragmentaciji produkcijskega procesa, postmoderni atomizaciji posameznikov v globaliziranem sistemu kulturne produkcije, demistifikaciji identitete in razpadu nekdanjih sistemov izgradnje pomena, očitnem v porazu tako političnih kot glasbenih alternativ, se kapital postopoma širi k eksperimentaciji z izgradnjo pomena ter s tem k prenovljenem odnosu do avtorstva. Lep primer tovrstnih premikov je denimo vaporwave, bojda prvi popolnoma internetni glasbeni žanr, ki je že na prelomu desetletja kultiviral konceptualen premik v odnosu do samplanja ter pri tem zlorabo asociativnih vrednosti zvoka napihnil do pravzaprav humornih razsežnosti. Pri tem so se premaknile tudi kategorije veščine, ki se skozi polresno eksperimentacijo z vsem poznanimi retronostalgičnimi kulturnimi elementi pravzaprav trendovsko odmikajo od kulta avtorja. Obenem pa se seveda tudi obča distinkcija med avtorskim in samplanim ter med originalom in kopijo vzpostavlja kot docela arbitrarna. 

Vsi ti in tem vzporedni simptomi sodobnega informacijskega ekscesa se torej morda še najočitneje kažejo ravno v najrazličnejših trendih spletnega podtalja. Tam denimo že nekaj let spremljamo tudi pojav tako imenovane postklubskosti, ki imerzivni potencial klubskega konteksta spaja s formalnimi prvinami nojza in ambientalne glasbe ter z zanju značilnimi oblikami participacije. Imperativ plesnosti, povezan predvsem z določenim kolektivnim duhom in torej socialnim aspektom, se tu umakne raziskovanju čim kompleksnejših form, primernih za individualizirano konzumpcijo s pomočjo domačih slušalk. Tu so na mestu vzporednice z virtualno resničnostjo, ki bo v bližnji prihodnosti nedvomno korenito razširila oblike estetskega doživetja, ob tem pa po vsej verjetnosti še naprej trendovsko kultivirala fascinacijo z različnimi stohastičnimi procesi, ob katerih avtor ostaja zgolj prvi izmed opazovalcev.

Podobnim trendom danes torej sledimo tudi v neglasbenih medijih, denimo s trendovsko kultivacijo 3D modelov na albumskih naslovnicah, posterjih, videospotih in občasno tudi že spremljajočih virtualnih okoljih. Znotraj teh miljejev se pogosto s formalistično kompleksnostjo, ki pravzaprav že sama nosi svoj simbolni pomen, operira na podoben način. Tu pogosto zasledimo bizarne konfiguracije sentimentov, ki ilustrirajo navidez neomejen potencial v prihodnosti le še bolj prisotnih in normaliziranih virtualnih svetov. Virtualno in obogateno resničnost lahko vidimo kot vzporedno ključno prelomnico v širjenju oblik potrošnje. Prekomerna fetišizacija, ki je je zaenkrat deležen ta relativno nov fenomen, se bo s časom razkadila in v prihodnosti si denimo lahko predstavljamo, da bodo sodobni milje tako imenovanih spalničnih producentov zamenjali spalnični dizajnerji virtualnih svetov.

Morda prvič v zgodovini spremljamo takšno in tolikšno popularizacijo eksperimentalne in raziskovalne kulturne produkcije, ki pa se kljub vsemu zaenkrat v veliki meri kultivira ravno preko identitetnih mehanizmov. Ti se ohranjajo predvsem zaradi za produkcijo teh vsebin zaenkrat še vedno nujne veščine, določene oblike tehnične seznanjenosti z rigidnostjo aktualnih vmesnikov, ki so v tehnološko optimističnih vizijah, značilnih za dotične kulture, videni predvsem kot frustrirajoče sodobne fakticitete. Zavoljo teh se takšna, sicer raziskovalno naravnana gibanja prepogosto ujamejo v žanrske okvirje, ki so predvsem posledice različnih tehnoloških omejitev. Preseganje teh pa bi v prihodnosti lahko premagalo tudi celo v najbolj robnih glasbah zaenkrat še vedno neizogiben imperativ po vsaj nekolikšni kohezivnosti in koherentnosti.

Vsi našteti ter tudi številni drugi simptomi sodobne informacijske prenasičenosti torej namigujejo, da nismo več daleč od dozdevoma ključne prelomne točke, ko bodo tudi znotraj popularne kulture produkti generativnih procesov videni kot zanimivi in pomenljivi in morda celo izenačeni s produkti človeških procesov. V mogoče manj očitni meri se to namreč dogaja že danes, ko algoritmom socialnih omrežij in pretočnih platform zaupamo kuriranje vsebin, ki smo jim izpostavljeni. Pri tem pa z njimi seveda sodelujemo skozi lajkanje in bookmarkanje s čimer smo torej vsi avtorji svojih lastnih intermedijskih kolažev. Ta morda navidez nerodna alegorija se zdi izredno primerna v relaciji do morebitnih prihodnosti, do katerih pridemo, če prej orisane procese širjenja kapitala ter stalno opevan vektor tehnološkega napredka spekulativno podaljšamo v smiselne implikacije.

Ultimativna točka na razvojni poti kapitala, proti kateri dozdevno drvimo, namreč zavzame obliko celovite vrednostne relativizacije vseh procesov kulturne produkcije in potrošnje, skozi katero glasbeno izkustvo ni več orodje posameznikove identifikacije in diferenciacije, estetsko izkustvo pa ni več povezano s partikularno etično afirmacijo. Kulturna produkcija in potrošnja se na ta način združita v en tehnološko podprt proces, znotraj katerega vsak posameznik individualizirano gradi po lastnih potrebah optimizirana estetska doživetja, ločena od specifičnih ideoloških okvirjev ter tako pristnejša in neposrednejša.

Takšne prelomnice si ne smemo predstavljati kot inherentno zasužnjujoče, homogenizirajoče ali kako drugače zlovešče. Šlo bi zgolj za pospešitev že od nekdaj prisotnih dinamik, za le še očitnejšo avtomatizacijo kulturne produkcije, v katero bi seveda lahko vkodirali tudi vse navidez metafizične človeške nianse, vključno z vsemi procesi inovacije in disrupcije. Ti so na trenutni stopnji tehnološkega razvoja pospešeni s pomočjo spletno mediiranega globalnega ustvarjalnega organizma, katerega disruptivni potencial se zgošča ravno v spletnem podtalju. Ob nadaljnji hibridizaciji človeških procesov in tehnologije, specifično s tehnološko obogatenimi kognitivnimi kapacitetami in s še nadaljnjo implementacijo umetnih nevronskih mrež ter na njih baziranega računalniškega učenja, pa si že danes vseprisotne algoritme lahko predstavljamo tudi kot avtorje vsebin in disrupcij, s čimer se tudi naše ustvarjalno stremljenje k rasti in razvoju končno optimizira in avtomatizira. Takšna absolutna avtomatizacija pa ne vodi nujno v smrt disrupcije, kot bi se naivno lahko zbali; disrupcija je v tem smislu namreč mrtva že od nekdaj. Takšen razvoj lahko vodi zgolj v absolut vseh mogočih form in izkustev omreženih posameznikov znotraj algoritemsko generirane post-žanrske in post-subkulturne gmotnosti individualiziranih estetskih doživetij.

Tovrstno absolutno izkustvo, ki se lahko skozi današnjo optiko torej zdi kot popolnoma pasiven in politično neodgovoren eskapizem, je torej v sferi avtomatizirane disrupcije v katere omehčani različici pravzaprav živimo že danes, zgolj eden in edini medij. Sodobno spletno podtalje lahko razumemo kot aktualno manifestacijo takšnega, v prihodnosti do skrajnih implikacij pripeljanega mehanizma kulturne produkcije oziroma kot glavnega gibalca v smeri k tovrstni optimizaciji disrupcije in inovacije. Ob aktualnih razsežnostih kapitala, znotraj katerih so še tako kritične in subverzivne vsebine takoj komodificirane in asimilirane v njegovo celoto, je kulturna produkcija v iskanju disrupcije pravzaprav prignana do pragmatičnega pospeševanja svojega razvoja proti čim večji tako formalistični kot kontekstualni oziroma pomenski kompleksnosti. Pri tem pa noben posamezen avtor seveda ni dejanski gibalec, temveč le medij večjih gibanj, ki jih poganja predvsem tehnološki napredek.

Sodobne spletne mikro kulture v svojem raziskovalnem stremljenju k vse bizarnejšem in vse pestrejšem estetskem izkustvu na nek način že danes izkoriščajo polno kapaciteto trenutne tehnološke omreženosti ter ob tem tiho hrepenijo po vedno močnejših procesorskih kapacitetah, ki bodo pospešile to tu grobo orisano hipotetično estetsko singularnost. Spletno podtalje bo s svojo optimizirano sistematizacijo disrupcije torej verjetno ključno na poti do teh drastičnih, visoko spekulativnih scenarijev, ki poleg smrti konvencionalnega pojmovanja veščine, avtorja in izraza, na nek način seveda implicirajo tudi popolno preoblikovanje družbe, kot jo poznamo. Na poti k navidez neizogibni uresničitvi takšnih scenarijev pa nam očitno ne preostane drugega kot previdno in preudarno kuriranje parametrov te sistemske disrupcije ter premišljevanje, preoblikovanje in posodabljanje s tem povezanih algoritmov, katerih današnja moč nad družbenimi sistemi se bo po vsej verjetnosti v prihodnosti torej zgolj še eksponentno stopnjevala. 

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

o:

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.