Kaj momljajo raperji?

Kaj momljajo raperji?

Mnenje, kolumna ali komentar
1. 10. 2018 - 17.30

*** lil analysis

 

Debata o trapu, vzporedno z njo pa tudi o mumble rapu, je zadnje čase predstavljala eno od osišč ideologij Radia Študent, njegove publike in z njim povezanih scen. Scene – ta prekleta besedica s tako prosto lebdečimi konotacijami. Scene – ti minorni pojavi, ki jih dojemamo preveč resno, dovolj, da nas zaslepijo kot domnevno resna politična, epistemološka in druga vprašanja življenja in smrti. A ne gre zgolj za vprašanje scene, za strup mikromiljeja, temveč za strup svetovnega mainstreama. Če je to bolje ali slabše, ne vemo.

Snoop Dogg, prvoborec rapa, je v nekem znanem posnetku z Youtuba satirično oponašal momljanje momljajočih raperjev, ki ima specifičen, ponavljajoč se ritem. Glede monotonosti muzike mlajše generacije raperjev se je izjasnil tudi v izjavi za neko radijsko postajo. Če je včasih veljalo, da je treba biti izviren, in da je ponavljanje najhujša možna pregreha, je dandanašnji položaj povsem obraten, ponavljanje je postalo norma.

Gotovo mumble rap še zdaleč ni edina ali celo izrazito prevladujoča oblika hip hop ustvarjanja milenijske in mlajše generacije. A vendarle kot najbolj izrazit in zloglasen trend predstavlja izstopajoč kulturni pojav. Poskusimo ga razbirati prav skozi omenjeno kritiko in primerjavo Snoop Dogga.

To, kar danes poznamo kot izvorno obliko rapa, utemeljeno na izvirnosti, besedilih karizmatičnega posameznika ter na beefih, je stvar osemdesetih, devetdesetih in zgodnjih dvatisočih. Bodimo pogumni in recimo: v nasprotju s korektnim klišejem, da gre pri tem rapu predvsem za družbena in politična vprašanja, gre v vsaj enaki meri tudi za prevladovanje nad nasprotniki, za literarizirano izražanje surove agresije in želje po podrejanju. Vsaj toliko, kot so raperji možje skupnosti, so tudi self-made možje in alfa samci.

V nekaterih branžah politične misli zlato obdobje rapa poznamo tudi kot obdobje konca zgodovine. Obdobja globalne sprijaznjenosti s prevlado prostega trga, koncem velikih ideologij. Konec velikih ideologij za udeležence na trgu dela, dobrin, financ pomeni privzem ideologije tekmovalnosti, individualnosti, ameriških sanj o omenjenem self-made človeku. Prav to izražajo raperji. Prej kot politično vizijo izražajo surovo realnost izpraznjenih političnih idej in vsesplošne tekmovalnosti. Klan je pomembnejši od skupnosti; klan v tekmi za dobrine na kriminalnem trgu, kasneje, ko raperji začnejo uspevati, pa na glasbenem trgu.

Mumble rap, na drugi strani, je pojav po koncu zgodovine. Čas, ko se znova oživljajo velike naracije: militantne identitetne politike, neofašizem, socializem, islamizem. Trg ni več edino prizorišče boja, bojujemo se tudi v svetu idej, diši pa celo po fizičnih spopadih. Mumble raperji niso in niti ne želijo biti izvirni: ne želijo podajati svežih besednih iger in punchlineov, ne želijo podajati edinstvenega flowa niti nočejo izražati kakšne posebne ideje. Za to generacijo se ne zdi več, da prihodnosti ni, temveč da je mračna in nanjo ni mogoče vplivati. Kakršnakoli mračna revolucija se bo zgodila, mi ne bomo njeni akterji, vedno bodo to drugi: tehnologija, politične elite, fašisti. Vse, kar nam preostane, je poceni, dostopen hedonizem. Ta po eni strani blaži učinke negotove prihodnosti in po drugi predstavlja udobno, počasno odmiranje.

Od tod pomanjkanje želje po izvirnosti ali kakršnemkoli resnem naporu. Tudi samo momljanje je izraz pomanjkanja življenjske volje ali ambicije. Ni nobenega smisla, nobene nove ideje, ki bi jo bilo vredno jasno in asertivno izraziti. Če nemomljajoči raperji verjamejo v moč svojega dejanja, v lastno možnost vplivanja, tega pri momljačih ni. Ironično, spet ostane samo trg: vendar za mumble raperje ta ni sublimiran v ideje možatosti, veličine in podobnih idej, temveč je zgolj trg, nekaj samoumevnega, kar omogoča lahek dostop do hladnega udobja. Od tod Gucci Gang – tolpa je lahko samo še ironična, nenevarna, poležana v udobju.

Gre za dve različni ideologiji, dva različna pogleda na svet, ki si delita isto glasbeno obliko; v kolikor pa gre za nasprotujoča si svetovna nazora, ta razlika preči tudi obliko in jo navznoter razceplja. Ne gre zgolj za mimobežni trend ali nesposobnost novih raperjev, temveč za kulturno shizmo, duha časa in medgeneracijski prepad.

 

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

sem ti rekla, drži se tem, o katerih kaj veš. ne o rapu, samo o rapu ne. in si moral. eh, moj muanis... izven elementa. pa snooooooooooopp ddooooooogggggg ni prvoborec. sori.

"Tudi samo momljanje je izraz pomanjkanja življenjske volje ali ambicije. Ni nobenega smisla, nobene nove ideje, ki bi jo bilo vredno jasno in asertivno izraziti. Če nemomljajoči raperji verjamejo v moč svojega dejanja, v lastno možnost vplivanja, tega pri momljačih ni. ... Ne gre zgolj za mimobežni trend ali nesposobnost novih raperjev, temveč za kulturno shizmo, duha časa in medgeneracijski prepad."

PODPIŠEM!

kateri momljajoči rapperji pa naj bi to bili? in koliko od tega, kar si napisal, bi lahko projiciral na celotno generacijo? check yourself before you w

nah, u b wrong mujke

Oslarij pisat. A RŠ res vsakemu analfabetu ponudi prostor. Mogoče računalniki niso izhodiščna točka za pisanje o urbanih praksah.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness