NINA DRAGIČEVIĆ: SLAVNE NEZNANE

NINA DRAGIČEVIĆ: SLAVNE NEZNANE

Recenzija izdelka
3. 3. 2017 - 17:30

Škuc Vizibilija, 2016

 

»Kompozitorka ponavljanju in smrti oponira tako, da jima zoperstavi sebe kot razliko. O njej ne spregovori, ker je to obliko komunikacije zavrnila po tem, ko ji je bila odtegnjena, zato poseže po abstraktnejši formulaciji, ki jo kreira v samosti, torej v dejanski razliki. Kompozicija je njena bitka za življenje. Ne. Sme. Nehati.«

V času, ko se zdi, da vsi tukajšnji govori o glasbi, naj bodo še tako različnih izvorov in pozicij, sestojijo predvsem iz neštetih variacij raznoraznih »zgodb o uspehu« od »uspehov v tujini« do hvaležnosti za vsak klik ali objavo; ko zgleda, da je vse »fajn«, da vsi nekaj počnejo, da so vsi hvaležni in srečni (Le za kaj so tako hvaležni? Da smejo obstajati? Pod čigavimi pogoji in na kakšen način?)... Oziroma ne, v času, ko ni vse »fajn«. Svet je čuden, nerazumljiv in slab, ampak glasba – to pa je nekaj prelepega, celo božji dar, nekaj čistega, kar je protipol izprijenosti, zadnji branik človečnosti. Nemara res, ampak zakaj potem masa tistih, ki taka prepričanja gojijo tako v mainstreamu kot v undergroundu, proizvaja izdelke, ki vrednote tega izprijenega sveta le ojačujejo, ki umetelno skrbijo, da se represija nikoli ne konča? Ki frustracije »rešujejo znotraj istega diskurza«? Ki napaki zmanjšajo disruptivnost tako, da jo integrirajo, razliko nevtralizirajo tako, da jo vključijo? V tem in tovrstnem času je torej med nas disonantno prišla nova knjiga avtorice, skladateljice, piske, aktivistke in več Nine Dragičević, ki nosi naslov Slavne neznane in podnaslov Zvočne umetnice v konstrukciji družbe.

To je v polnopravnem smislu knjiga avtorice, ki to hoče biti, avtorica namreč, in se ne želi porazgubiti v masi enakih, poenotenih subjektov, nevtraliziranih pod krinko sprejemanja. In je knjiga »che fara' la differenza«, če si sposodimo priljubljeno italijansko frazo. Slednjo lahko v tem primeru prevedemo in tolmačimo kot »knjiga, ki bo razlikovala«, »knjiga, ki bo naredila razliko« ter končno in najbolj očitno - »knjiga, ki bo izstopala«. In to tudi je knjiga o razlikah, a tudi o seštevkih. Je knjiga o razlikah, ki se morajo takoj in nepreklicno končati in je knjiga o razlikah, ki ne smejo nikoli izginiti, temveč se razcveteti. Četudi na drugem planetu, kot denimo v operi Mapping Venus skladateljice Sorrel Hays, kjer se na Veneri srečajo pionirke Gertrude Stein, Hildegarda iz Bingna, Simone de Beauvoir in druge.

Eden izmed izpričanih namenov pisanja avtorice je »glasbo dodati na polje raziskovanja žensk in/ali lezbijk v umetnosti«. To zahteva prav poseben angažma, ki ga dodatno otežuje tisto, kar vzporedno z branjem spoznavamo – drsenje in srhljivo sopostavljenost represivnih modelov od desne proti levi – vidno, nevidno, slišno, neslišno, glasba-hrup-zvok, moški, ženska, lezbijka. Seštevanje nevidnosti, neslišnosti, ki svojo grozo razkrije predvsem v dimenziji ne-slišanosti, ki pa vendar je tam, čeprav bi družba raje videla, da bi tega in teh ne bilo. Dvoreznost percipirane domnevne abstraktnosti zvoka, čeprav je nasilje resnično in sluh še kako konkreten. Vendar ni viden in v interesu okularocentrične družbe je delegirati obstoj in ne-obstoj, prisotnost in ne-prisotnost prek halucinatornih stapljanj ne-vidnosti in ne-slišnosti, zamenljivosti, potiskanja v označevalec in vsebovalec hrupa – pojmovna podoba, ki ima vir v slušnem, je emblem nezaželenosti. Ampak tudi obljuba in grožnja užitka, vitalnosti in transgresije. Zato sledeča diagnoza: »Ko je zvok neviden, ni mogoče trditi, da obstaja. Za družbo je ključnega pomena, da tako ostane. Takrat je zvok prepuščen oblastni manipulaciji, ki ga samovoljno dozira. Natanko to velja tudi za kategoriji ženska in lezbijka

Da bi lažje razumeli ta drsenja in sosledja, nujnosti in prekrivanja, prisile, odtegovanja ter tudi nove možnosti v prehojenih in osvojenih distancah, prisluhnimo naslednjemu navedku, ki se izvije iz prizadevanja za večplastno pozicioniranje že omenjene Sorrel Hays in ki lepo odstira enega od glasov, ki se vijejo skozi knjigo: »[L]ezbijka je suženj na begu, toda ko beži, nima odgovora na vprašanje: kam le? Ona za preživetje potrebuje alternativni prostor, ki ga lahko zasede, in neobstruktiven jezik. Za preživetje mora deteritorializirati, mora se premestiti. Ker je lezbijka v družbi duh, tako kot je ženska angel v hiši, lahko preide robove slišnega, se umesti tam, kjer bo lahko del realnosti, to, kar dela, in v dolgih samoglasnikih. Kajti distanca bo zanjo obratno sorazmerna z dolžino zvoka.«

Dolgi samoglasniki se tukaj nanašajo tudi na kompozicijo I come out of your sleep skladateljice Ruth Anderson, v kateri uporabi elektronsko modulirane samoglasnike iz branja pesmi Little Lobelia pesnice Louise Bogan. V I come out of your sleep, ki jo pravkar slišite v podlagi, Anderson oplazi marsikatero intenziteto, nagovarja robove neslišnega in obljubljajočega, se steguje po ekstenziji, možnosti drugačne svobode, ki je obenem negativna odslikava dominantnega jezika in govorice. Avtoričino pletenje in razbiranje pa spet zažari v ugotovitvah in namigih, kot je tale: »Margino slišnosti je mogoče razumeti kot margino obstoja ženske in/ali lezbijke. Ko avtorica iz besedila izloči soglasnike, se – ugibam – posluži dekonstrukcije simbolnega reda po Monique Wittig, ki leta 1973 objavi knjigo Le Corps lesbien (sl. Lezbično telo) in kontemplira utopični jezik.«

In Ruth Anderson je tudi del navdihujočega trikotnika prijateljstva in/ali ljubimstva, ki ga Anderson tvori še z Anneo Lockwood ter nedavno preminulo Pauline Oliveros. A njihova zgodba, srečanja, sestrstvo, delo in medsebojni vpliv so le vrh ledene gore nezaslišanega faktografskega, raziskovalnega in pogosto že mejno detektivskega dela Dragičević, ki skozi Slavne neznane ponovno spleta in obelodani brezštevilne vzporedne zgodbe, presečišča individualnih in kolektivnih usod – salonov, umetniških krogov, ljubezenskih dram, plodnih srečanj, nesporazumov, ekscentričnosti, heterodoksnih življenj, podpore in navdiha. Linije pletejo Ethel Smyth, Claro Schumann, Virginio Woolf, Natalie Barney, Djuno Barnes, Gertrude Stein, Louis Talmo, Nadio Boulanger pa spet Ruth Anderson, Anneo Lockwood, Pauline Oliveros in tako naprej v neko na videz vzporedno neskončnost, ki je že od nekdaj tukaj, med nami, povečini samovoljno spregledana in preslišana. Če je bilo, kot pravi avtorica, na področju mapiranja takih ali drugačnih razlikovank, žensk in/ali lezbijk znotraj literature in slikarstva storjenega že marsikaj, tudi v tukajšnjem prostoru, pa se sama podaja na področje, ki je v tolikšni fokusiranosti in angažmaju skorajda povsem pionirsko. Občutek, da počne nekaj, česar tukaj v takšni obliki še nihče ni zares počel, vztraja skozi celotno delo in se nikakor ne obrabi. Ta ugotovitev le pokaže vedno več in več obrazov, ko Dragičević znova in znova počne to, kar ji ne bi bilo »treba«, ko se podaja v neraziskana območja ne samo na podatkovno-arhivarskem nivoju, temveč tudi na nivoju samega registra, tona, načina, žanra teksta oziroma knjige, pravzaprav. Ko se ne odvrne od težkih vprašanj, temveč odločno, jezno, trezno in ranljivo, brez varnostne opore in zamegljujočih vljudnosti zagrize vanje.

A magnituda stiske, nerazumljenosti ter izgubljenega in pridobljenega bogastva je tolikšna, da je izkušnja branja in čutenja skozi Slavne neznane lahko mestoma tudi delirična – in to po pravici, saj se prestopu v te kvalitete zaradi same nepomirljive narave resnice, ki se skoznjo artikulira, ni moč izogniti. Kako pravzaprav označiti knjigo, ki je obenem faktografsko minuciozen in širokopotezen pregled specifičnih zgodovinskih srečanj, a obenem ne ostane prav ničesar dolžna sodobnemu, aktualnemu trenutku ter lastnemu mestu v njem, temveč nam vse to na oseben in reflektiran način potisne naravnost v obraz in ušesa? To je knjiga, ki si ne dela uslug. Je knjiga, ki srhljivo spregovori tudi o aktualnem stanju tega, čemur avtorica lucidno pravi »spektakelski um«. Spektakelski um, ki sumljivo drvi proti najbolj nekonfliktnim in nevtralizirajočim aspektom selektivno razumljenih feminističnih in queer gibanj, zavrača pa njihove radikalne implikacije – in to še preden so ženske in/ali lezbične umetnice uspele vidneje zamajati obstoječi red in samoumevnosti. Od odkrite represije in spolne segregacije do hitenja k raztopitvi kakršnihkoli razlik – da le ne bi ženska kreativnost v mnogoternosti oblik predolgo štrlela v svoji neprilagodljivosti ter se vzpostavila, vztrajala, se preobrazila ali karkoli drugega po lastnih kriterijih. Tudi zaradi spoprijemanja s temi izredno nehvaležnimi problemi, katerih uničujoče ekonomske in prekarizacijske posledice nikakor ne izostanejo, je prisotnost tovrstne knjige v sedanji danosti – in za zanamce – neprecenljiva. In je velik napor duha, katerega učinki so takojšnji, in ne zgolj informativni ter zablode razblinjajoči, temveč tudi spiritualni – občutenjski, čuteči in v tesnem stiku z ne-obstojem, odstavljenostjo, ogroženostjo in, končno, smrtjo – afirmativni.

Delo in pisanje Nine Dragičević se izteče v najmanj dva soodvisna tokova. Prvi predstavlja mrakoben obrat v nevzdržnost trenutnosti - lastne pozicije skladateljice in avtorice, ki se vidi v predhodnicah in sodobnicah, ki mora prenašati cinične transformacije represivnih prijemov od odkrite spolne diskriminacije do prikritega seksizma, od prekarizacije vsega in vsakogar do samozaposlitve ter neskončno in nič časa, prostora pa vse do povratne površinske vključenosti v takšne ali drugačne ženske kulturne »kvote«. Prava nočna mora.

Nahajate se v oddaji Komentar na glasbo, razrušiti pa je treba še marsikaj. Med drugim koncepcijo tega, kaj so »osnove« glasbe - tega, da je nekdo sploh lahko glasbenica, skladateljica, ustvarjalka oziroma še boljše, tega, da nekdo sploh sme bivati in ustvarjati. Kdo je ta nekdo – ženska, lezbijka, žival, pošast? Pozabite na solfeggio in se raje vprašajte o prostoru, času in sredstvih, ki nekomu so ali niso na voljo, o dostopnosti ter, nič manj pomembno, vnaprej pripravljenem profilu zanjo. Sme nekdo slišati, slišati vse? Verjetno sme, a sme s tem ostati med nami in pri sebi? Kakor kdo, kakor kdaj. »Molk moškega v patriarhalni družbi ni enak molku ženske v taisti družbi,« pravi Dragičević. In dlje: »Kompozitorka sklada prav zato, ker uveljavljena komunikacija nima smisla. Ker je vse zaman, aktivira svojo latentno mržnjo do argumentacije. Torej, nikakor ne gre za samost zaradi osamitve ali alienacijo zaradi alieniranosti. Prav nasprotno, gre za artikulacijo zaradi alieniranosti.« Vendar: »Osebo se uniči tako, da se ji onemogoči delovanje. Vrsta nekaznovanih umorov.«

In če skladateljica Clara Schumann - soproga bolj znanega »genija« Roberta Schumanna, ki je svojo kreativnost smel izživeti do blaznosti, medtem ko se je sama po sili razmer »morala« prepričati, da ženska ne more zares skladati – torej, če skladateljica Clara Schumann ni zapisala v svoj dnevnik tudi takih stavkov: »Postaja nevzdržno. Tremor, in kmalu bom brez nohtov, v lastni pesti bodo. Avtokanibalizacija na vseh ravneh.« - to stori Dragičević na 122. strani svoje knjige. A nekoliko kasneje, na strani 174, zapiše tudi: »Obstajajo takšne, ki nikdar ne pristanejo na vlogo. V svojem delu se tako izrazito utemeljujejo, da so pripravljene plačati ceno, ki jo nalagajo družbene konvencije, četudi so brez denarja. Vedo, da se slišijo v samosti. Njihove misli niso kratki tviti, zato potrebujejo čas. Vztrajajo v hkratnosti življenja med ljudmi in samostjo. Vmes izumljajo načine, zagrešijo zakonske zveze ali razmerja, ki so že od začetka v slepi ulici, a to zgolj zato, ker čakajo na tisto, ki jih bo dopuščala. Mnogokrat se zmotijo in nato se pojasnjujejo ali pa se tudi to več ne, gotovo pa vsebina relacije pristane v njihovih delih. Čuda se dogajajo v samosti. Ostale umrejo dvakrat.«

Kdo za vraga napiše ali ima čas napisati kaj tako trpkega in obenem pristno afirmativnega, ko je videti, da se vsi samo še plodijo, razširjajo, napredujejo, izobražujejo ter sploh veliko in raznoliko »delajo«? A kot Nina vedno poudarja, dejstvo je, da se vse te zgodbe vseh teh žensk in usod ne iztečejo zgolj v samost in smrt, dejstvo je, da so se srečale. Če se ne bi, bi bilo drugače - in ne bi bilo vseeno. In to je ta, če mu lahko tako rečemo, drugi tok. In tu so spet okoliščine – pa tudi naključja, nerazložljivosti –, ki taka srečanja omogočajo ali onemogočajo, jih spodbujajo, dopuščajo ali ovirajo. Vsaka od teh količin in vektorskih razpetosti je lahko moreča ali hranljiva. Trajanje je lahko neskončno nevzdržno čakanje, lahko pa je tudi strastna pripetost na tok, ki pulzira, se širi in krči ter omogoča slišanje in čutenje resonance lastnega obstoja in obstoja, če je zven, ki doživi dragoceno sestrstvo, s tistimi, ki so obstajale in obstajajo prek zvena in pozornosti nanj. »Marginalizacija avditorno usmerjenih,« a obenem tudi ponosno članstvo v tem tako nerazumljenem »klubu«, ki mu je poleg brezmejne lepote dano dešifrirati tudi najskritejše vzvode nadzora. Tudi zato je nekaj posebnega slišati Ninin glas, njegovo inherentno glasbo, kadar bere odlomke iz knjige na lastni ozvočeni predstavitvi, ki dviguje nivo glasnosti preslišanemu, stalno prisotnemu. Ker tukaj, v priznanih in nepriznanih samoumevnostih, nekdo je, čuti, sliši, ampak – in to je nujno – tudi spregovori in govori še tudi v odsotnosti govora, prek sledi glasbe lastnega glasu ter glasbe, manifestne in potencialne, lastnega pisanja.

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Odlična recenzija, ki po mojem detektira vse bistvene razsežnosti te knjige. Mislim, da so Slavne neznane del tiste aktualne produkcije, ki se ne podreja kriterijem zanesljive barbarizacije tukajšnjega javnega prostora in intelektualnega in umetniškega delovanja.

sam opažam obratno" zanesljivo barbarizacijo" v delu avtorice in recenzenta. PoudarkI so na nebistvenem, intelektualno in umetniško je veliko, po moje preveč vprašajev , gre za del "aktualne produkcije" ki je še kako podrejen klišejem./Clara je zanjo glasbeni presežek/ mimogrede Švedi uvajajo nabornišvo za oba spola itd.

Kljub pomanjkljivostim, predvsem zelo zoženi perspektivi in ujetosti v (anti)klišeje, je knjiga izjemno dragocena.
Čakam kaj podobnega o glasbi in nebelcih, bolj natančno: o izrinjenosti nebelcev iz "klasične" glasbe in o njihovi getoizaciji v zelo specifične glasbene žanre ...
Mimogrede, Clara je v svojem obdobju BILA glasbeni presežek, seveda le izvajalski, kar je ali pa lahko tudi ni simptomatično v smislu represije, getoizacije ipd.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.