V luči morebitnih novih pomislekov o komercializaciji ljubljanskega kluba K4 se lahko najprej vprašamo, kako burne so bile debate o usmeritvi te institucije tudi že v njeni svetlejši preteklosti. Koliko očitkov o usmeritvi je že pred leti letelo na vsakega novega programskega vodjo in koliko generacij pred mojo je že ugotavljalo, da Štirko ob dostopnejši glasbi zdaj načenja tudi neka nova, bolj laična, bolj mainstreamovska in seveda predvsem mlajša klientela.

A ta razmislek ni nastal z namenom razkopavanja genealogije Štirke ali iskanja točk preloma, trenutkov, ko se je začelo plesati drugače. Čeprav je marsikdo v zadnjih letih nad K4 že obupal, je klub vendarle še danes relevanten akter ljubljanske scene, še vedno velja za osrednjo točko lokalne produkcije in konzumiranja alter elektronike, še danes ohranja pravšnjo mero popularnosti. Pa vendar po vseh letih sprememb, menjav, prenov in izboljšav morda prav v tem času zares stojimo na prelomnici, ki bo odločila, ali bomo s K4 vsaj malce podoživeli čase stare slave ali pa bo klub dokončno zakockal svoje težko priborjeno mesto v srcu slovenske alter kulture.

Sredi septembra je K4 namreč vstopil v neko novo ero, tokrat močno prenovljen, tako v smislu dodelane scenografije kot tudi polnejšega, ambicioznejšega programa. Ta prenova pa ni le tipična kozmetična izboljšava ob vstopu v novo sezono, temveč jo lahko razumemo kot najavo nekih drugih časov, najbrž časov, ko novi programski vodja zares začenja uresničevati svojo vizijo.

Spomnimo: huda zadolženost, tipične kadrovske in finančne mahinacije ŠOU ter določeni trenutki brez prave programske usmeritve - vse to je bilo značilno za zadnja leta, ko se je zdelo, da je vsaki dve leti klub začasno zaprt in pred dokončnim propadom, ter za lansko poletje, ko je K4 dobil novega, privatnega upravljalca. Takrat je namreč po še eni finančno neuspešni sezoni Zavod Kersnikova iskal novega najemnika kluba, na razpis pa se je prijavilo le podjetje Zmešaj.si, ki je nato K4 tudi dobilo v upravljanje.

In če predaja celotnega delovanja kluba v privatno upravljanje sama po sebi še ni dovolj velik udarec za alternativno sceno, se je hitro razširila še informacija, da ima omenjeno podjetje, po taktih katerega od lani plešemo v K4, pod okriljem že nekaj ljubljanskih klubov in lokalov. Med temi je denimo tudi Cirkus, malce eliten in komercialnen kvazielektronski klub, torej tisto, kar K4 noče biti in proti čemer se je s svojim obstojem dolga leta bolj kot ne uspešno boril. Na tej točki pa v to zgodbo šele vstopi dejanska situacija v novi sezoni Štirke. Vstopijo novi pogovori in zapisi o zgrešeni usmeritvi kluba, vzniknejo dejanske klice komercializacije, morda pa tudi zametki našega projiciranja lastnih idej o novih najemnikih na njihovo dejansko delovanje.

Že hiter sprehod po novi K4 nam da vedeti, da je sveža ekipa svojo nalogo revitalizacije legendarnega kluba vzela resno. Poleg splošnega dizajna najbolj izstopajo postavitev šanka še na drugem, glavnem plesišču, kar morda malce kazi za Štirko značilno pretočnost med odroma in kadilnico, pa ureditev manjšega plesnega dela za glavnim didžejem, kar morda nehote ustvarja vtis elitizma in ločevanja, pa tudi nekateri bolj obrobni dodatki. O nepotrebnosti LCD-ja s fotografijami na glavnem hodniku ali senzorja, ki pred WC-ji zaznava obiskovalčevo gibanje in v skladu s tem oblikuje vesoljske figure, ne gre dvomiti. Pa četudi je omenjena atrakcija sredi noči kar zabavna. Takšni vložki sami po sebi ne škodijo zares, lahko pa dajo vtis dvigovanja stila na škodo vsebine, kar lahko hitro pride navzkriž z interesi običajno finančno podhranjene alternative. Na srečo je opazno izboljšan tudi Štirkin soundsystem, a takšne stvari v primeru slabše atmosfere in programa kaj hitro postanejo nepomembne.

S spremembo vodstva kluba se je zamenjalo tudi osebje, ki ima zdaj najbrž tudi malce drugačna navodila. Kar je marsikoga v teh tednih zmotilo in je lahko posledica novih promocijskih politik, je drugačen, agresivnejši pristop k fotografiranju. Bliskavice enega ali celo več uradnih fotografov so na nekaterih dogodkih klub vsekakor res prevečkrat razsvetlile, kar ne sodi v underground sceno in plesalca nasploh le predrami iz prijetne plesne zatopljenosti. Štirka pač ni in ne sme postati kraj, kamor se bodo ljudje hodili slikat. V tem kontekstu je denimo zgovorno tudi dejstvo, da so nekateri pomembnejši tuji klubi oziroma dogodki v zadnjih letih sprejeli ukrep popolne prepovedi fotografiranja in v nekaterih primerih celo prepovedi uporabe mobilnih telefonov. Vsekakor pa nam že osnovno poznavanje alternativne kulture dovolj daje vedeti, da so tovrstni prostori vedno ponujali tudi neke vrste intimo in domačnost ter nikoli niso na takšne načine posegali v posameznikovo zasebnost.

Alternativna scena je poleg tega običajno hkrati odprta, inkluzivna in sprejemajoča. Prijetno oseben in prijazen mora biti pri tem tudi odnos zaposlenih, tako da se primeri nasilja varnostnikov iz nekaterih drugih mestnih diskotek za K4 niso zdeli verjetni. Že uvodni konec tedna te sezone pa je ob nekem banalnem zapletu vendarle tudi tukaj postregel s pretirano in dokaj neizzvano agresivnostjo na vratih, kar je vsaj pri pričah pustilo grenak priokus. Morda še bolj zgovorno in simptomatično pa je umetno ustvarjanje vrste, tudi ko klub ni poln, najbrž z namenom ustvarjanja neke vrste »hajpa«, spet po vzoru elitnih, komercialnih institucij.

A vsemu kontekstu navkljub o integriteti kluba seveda še vedno odloča predvsem program. Novo vodstvo s svojim programskim svetom načeloma drži obljubo in ohranja že vzpostavljene programske smernice, poleg tega pa sicer večkrat privzema neko izobraževalno noto. Da v K4 vsaj konec tedna eklatantnih primerov komercialnega zabavljaštva za zdaj res ne bo, je sicer jasno. Prvi razlog je gotovo že v tem, da bi to alternativna javnost hitro obsodila in s tem K4 morda dokončno pokopala, poleg tega pa naj bi organiziranje dogodkov, ki se ne skladajo s klasično politiko K4, v pogodbi prepovedal kar Zavod Kersnikova. 

A sodba o primernosti in neprimernosti žurov ne bo nikoli samoumevna. Konec koncev je elektronska glasba dokaj spolzek teren, kjer je meja med mainstreamom in alternativo pogosto tanka, K4 pa jo je to sezono v določenih primerih vsaj preizkušal, če že ne prestopil. Oktobra so K4 denimo polnila nekatera brucovanja, ki seveda niso bila zares Štirkini dogodki, a se je pri tem odprlo vprašanje, kako smotrno in legitimno je oddajanje kluba določenim študentskim skupinam ali organizacijam za njihove zabave, če te zabave niso sposobne oziroma ne želijo ostati v stiku z glasbeno in promocijsko filozofijo legendarnega kluba. Poleg tega so novost v tej sezoni predvsem študentski žuri Študance, ki po dolgem času klub spet budijo med tednom, kar je načeloma dobrodošla novost, a so te zabave z nekaterimi zanesljivimi hišnimi didžeji in po drugi strani tudi s kakšnim takšnim, ki drugače vrti v Cirkusu, pogosto glasbeno močno prilagojene bolj sredinski publiki, hkrati pa ravno zaradi te svoje toposti niso pretirano zanimive in se v tej obliki morda za zdaj zdijo nepotrebne. V praksi se namreč za zdaj niso izkazale kot izobraževanje, temveč  kot  prilagajanje množicam in približevanje komercialnim klubom. S tem Štirko mladi generaciji predstavljajo v napačni luči, starejše zveste obiskovalce pa odganjajo stran. Iz kvantitete dogodkov se sama po sebi pač ne bo izkristalizirala kvaliteta, predvsem pa v takšnih primerih sorazmerno počasnega, občasnega programskega širjenja vedno obstaja nevarnost, da se razmerje sčasoma obrne na stran širše sprejemljivih, a žal tudi manj zahtevnih, manj poznavalskih, manj kvalitetnih dogodkov.

Program sicer v novi sezoni lepo polnijo nekatera relevantna tuja imena elektronike, na tapeti pa ostajajo tudi priljubljeni in dobri redni dogodki, kot so Hočmo nazaj dinozavre, Sezam, Gibanica in še kaj, načeloma vezani na kvalitetne domače didžej kolektive. Vseeno pa se tudi takšne »nepoteze« ne zdijo nujno drzne, saj so tovrstni dogodki že zasedli določeno tržno nišo, že pridobili določen subkulturni kapital, tako da že z imenom in trademarkom privlačijo razmeroma širok krog ljudi, kar jih bo legitimiziralo tudi v očeh komercialne logike. Iskrenost podpore tovrstnim večerom se bo torej izkazala šele skozi čas, ko morda ne bodo več tako dobro obiskani in finančno opravičljivi.

Novi lastniki klub po sodobnih, tržnih merilih najbrž torej vodijo uspešno, širijo Štirkin krog obiskovalstva in na vsakem koraku kažejo veščine tržnega komuniciranja, ostaja pa upravičen dvom, da se tega ne lotevajo s pravo mero previdnosti. V tej sferi je pač nujno k vsakemu nagovarjanju širšega občinstva pristopati skrajno premišljeno, saj se s tem hitro odtuji osnovno, zvesto občinstvo in se kompromitira izvorne vrednote. Predstavljamo vendarle del populacije, ki mu ni problem plesati v umazani, zapuščeni kleti, če tamkajšnja zabava odseva ostrino, upor, inovativnost. Te lastnosti so v novi Štirki žal prevečkrat odsotne, a je po drugi strani na mestu tudi vprašanje, kdaj je Štirka sploh nazadnje bila drzen akter družbeno-političnega dogajanja.

Ta zapis seveda ne ponuja jasnega zaključka, temveč je nastal predvsem z namenom opozarjanja na potencialne nevarnosti določenih praks, ki pogosto niso očitne, dokler ni prepozno. Morda lahko prav razmišljanja in debate o usmeritvi kluba K4 še pomagajo držati na pravi strani pomembnih glasbeno-organizacijskih ločnic, kar se morda zadnje tedne kaže v tem, da so se po kritikah obiskovalcev nekatere zgoraj opisane situacije že izboljšale. Sprememba filozofije je pri K4 sicer gotovo opazna, a je tudi ta težava v tem primeru širša in izvira že iz časa dolgo pred Štirkinim zasebnim prevzemom, ki je klub na nek način sploh dvignil od mrtvih. Kajti, ko govorimo o sodobni Štirki, spet govorimo tudi o čudnih poslih ŠOU, o prihodnosti drugih alternativnih ali pa celo avtonomnih prostorov po mestu in državi, na splošno pa seveda o širšem nerazumevanju in spregledovanju pomena alternativne kulture, o podcenjevanju splošne družbene različnosti in heterogenosti. V takšnem vzdušju vodenje kluba, kot je K4, pomeni izrazito odgovornost, ker ob programski politiki ali pa skozi njo prav nek družbeni angažma takšno sceno ločuje od vseprisotne komerciale.  Če parafraziram župana: »Ljubljana ne potrebuje še enega Cirkusa«.                          

Konec koncev pa je tudi položaj raznih večjih elektronskih klubov po Evropi negotov oziroma dokaj shizofren – medtem ko je bil berlinski Berghain priznan za visoko umetnost, so londonskemu Fabricu licenco za delovanje obnovili šele po vsesplošnem pritisku javnosti. Sanjati Štirko izpred kakšnega desetletja bi bilo v tej situaciji najbrž res dokaj naivno, saj klub zdaj dokončno vodi drugačen kapital in ga obiskuje neka druga žurerska generacija. Za K4, ki bo vsaj do neke mere ohranjal stik s svojim poslanstvom, pa morda kljub temu še ni prepozno, a morajo novi najemniki nujno začeti kazati več čuta za vrednote alternativne kulture in bolj kot kadar koli prej poslušati mnenja tistih, ki res razumejo, kaj je klet na Kersnikovi ljubljanski alter sceni pomenila pred leti.