Stara mesta elektrarna, Ljubljana, 4. - 13. 10. 2019

Musica Femina - razstava, ki vsebuje skupinske portrete in portrete posameznic, izseke kompozicij in performansov, video intervjuje ter predstavitve opusov zvočnih umetnic, ki živijo oziroma delujejo na področju Slovenije in Avstrije, je v času festivala Mesto žensk zasedla in razsvetlila prostore ljubljanske Stare elektrarne. Razstava je bila sicer prvič predstavljena lani na Dunaju, natančneje v cesarski palači Schönbrunn, v sklopu projekta Musica Femina – Iz sence v svetlobo, ki sta ga kot zgodovinski pregled (avstrijskih) skladateljic lani kurirali Irene Suchy in Clarisse Maylunas.

Sodelujoče posameznice in posamezniki, ki se tudi v glasbenem svetu zavzemajo za strukturne spremembe na področju enakopravnosti spolov, bodo z dejavnostmi, kot so okrogle mize, predavanja, koncerti in performansi ter razstave, vse do leta 2020 po različnih lokalnih okoljih omogočale vpogled v delo skladateljic, pesnic, izvajalk ter širile prostor diskurza s področja glasbenega ustvarjanja žensk in njihove pozicije v svetu glasbe oziroma ožje v glasbeni industriji. Razstava tudi zavoljo historične izvzetosti žensk iz akademskih glasbenih kontekstov razpira nov prostor za elektronsko in elektroakustično, filmsko in konceptualno glasbo, s fokusom na komponiranje ženskih ustvarjalk oziroma na predstavitev njihovih del. Cilj je privabiti še več glasbenic oziroma doseči prave ljudi, ki bi v njihovem delu prepoznali potencial in jim tudi ponudili nove priložnosti za realizacijo projektov ali kompozicij na javnih odrih, in ki bi jih prepoznali tudi znotraj akademske sfere oziroma sfere izobraževanja. Nekatere sodobne skladateljice so tako med drugim z vključenostjo v tekoči projekt denimo že prejele tudi ponudbe za koncertne izvedbe.

Video inštalacija v Stari elektrarni je bila v namen večje preglednosti zastavljena z osmimi zasloni, ki so v kontekstu osnovne ideje obravnavali različna polja delovanja predstavljenih skladateljic. Ob prvih dveh postojankah smo bili deležni vpogleda v skupinske portrete in filmsko glasbo sodobnih avstrijskih umetnic z izkušnjami v najrazličnejših žanrih glasbenega ustvarjanja - od jazza, kantavtorstva, avantgarde do interdisciplinarnih oblik, ki kombinirajo glasbo z uprizoritvenimi umetnostmi. Prav tako smo videli lepo predstavitev koncertne serije Frauenstimmen, ki je nastala v produkciji združenja Marie Anne Mozart Gesellschaft Salzburg, poimenovanega po skladateljici, ki je živela v senci svojega brata in ki je bila enako kot številne druge glasbenice izbrisana iz našega zgodovinskega spomina. Avstrijska ustanoviteljica združenja, pevka in muzikologinja Eva Neumayr je v spremnem intervjuju podala stališče o tem, kako je za sodobne skladateljice ključno prav zavedanje, da kot ženske skladateljice niso pionirke, temveč je njihovo poslanstvo pravzaprav v nadaljevanju tradicije predhodnic, ki so bile v preteklosti izrinjene iz resne akademske obravnave.

Naslednji sklop je predstavil štiri umetnice, ki prestopajo meje klasičnega izvajanja glasbenih del. Elisabeth Harnik je skladateljica, ki deluje v odprtem prostoru nekje med glasbo in živim performansom. In je improvizatorka, ki med drugim nadvse uživa v sodelovanju z vizualnimi umetniki; ti med njenimi nastopi ad hoc ustvarjajo oziroma slikajo v živo. Prav tako je pozornost ujela e-violinistka oziroma izvajalka elektroakustične glasbe Mia Zabelka, ki s procesi dekonstrukcije in rekonstrukcije v povezavi s telesnim gibom in glasom preizkuša meje zmogljivosti inštrumenta violine. Zanima jo tudi računalnik kot vmesnik, ki jo vzpodbuja k odkrivanju vse kompleksnejših in bolj transparentnih oblik izraza.

Druga polovica videoinštalacije je bila posvečena domačim skladateljicam, s katerimi je intervjuje opravil Tomaž Grom. Kaja Draksler, Irena Z. Tomažin, Maja Osojnik in Nina Dragičevič so se z njim posvetile temam identitete, kvote, spola in feministične kritike. Metoda, ki jo je Grom izbral za predstavitev naštetih žensk, je bila predvsem kvalitativne narave, čeprav nam je razstava razkrila tudi to, da je število takšnih ustvarjalk precej večje, kot si ga predstavljamo. Umetnice je predstavil kot celovite osebe, ki se tudi v idejnem – ali celo revolucionarnem - smislu lahko postavijo ob bok avantgardistom 20. stoletja, kakršna sta bila na primer Cage ali Stockhausen. Nina Dragičevič je v svojem intervjuju poudarila nekaj zelo bistvenega – namreč, da so za reprodukcijo konservativnih miselnih paradigm  ali ustaljenih sistemov krivi predvsem ljudje, ki menijo, da so sfere življenja ločene ena od druge. Umetnost, ki si jo pogosto radi zamišljamo kot nekaj apolitičnega, nekaj božanskega, kot taka s fizično manifestacijo v javnem prostoru nastopi kot dober primer paradigme, ki iz določenega diskurza sistematično izključuje specifično kategorijo ljudi, ne da bi se ob tem vprašala po vzrokih ustaljenih praks.

Razstavo Musica femina so v sklopu Mesta žensk spremili tudi z mednarodno konferenco Feminizem v zvočnih umetnostih, ki je predstavila teoretske razmisleke štirih predavateljic, izmed katerih je je bilo eno od izhodiščnih vprašanj - kdo skladateljica sploh je, zakaj in kako se definira sama in kako jo je mogoče definirati na podlagi njenega dela. Prostor za nove raziskave pa omogoča predvsem poglobljen kvalitativen pristop in ne toliko pisanje spiskov ženskih skladateljic oziroma zvočnih umetnic. Tako prispevamo k širjenju vesti o izjemnih posameznicah, ki so v konceptualnem in izvedbenem smislu vredne obravnave v bodočih muzikoloških učbenikih in antologijah …