Muzikalíja torkat muzikalije neprevidno izpostavlja hiperkaosu in "barvnim"* manipulacijam - *glej naslovnice... 

Poslušamo:

HECKER: Speculative solution

(Editions Mego, 2011)

Editions Mego

Hecker in hiperkaos. Florian Hecker že leta orje ledino skrajno mejnih muzikalnih praks in na Speculative Solution se konceptualno meje premikajo dlje kot kadarkoli. Speculative Solution ni Florianov samostojen projekt, ampak je trans-medijski projekt v sodelovanju s skupino mislecev, ki so prispevali besedila dodani knjižici. Skupina vključuje francoskega filozofa, ki kliče na ime Quentin Meillassoux in je pravzaprav idejni center izvedbe, poleg njega pa tekste prispevata ša Robin Mackay in Elie Ayache. Meillassoux je filozof hiperkaosa – absolutne nujnosti brez nujne entitete/bitnosti. Hecker je pravzaprav prejel naročilo organizacije Urbanomic, naj ustvari sound-art delo na podlagi Meillassouxjeve knjige After Finitude. 

Ta projekt mi je tako blizu, ker preučuje metodologije – še posebej metodologije glasbe v kontekstu ontologije, znanosti in mišljenja čutne percepcije, torej estetskega. Tu bo težko kakorkoli zadovoljivo predstaviti Meillassouxjevo filozofijo in resno vzpostaviti relacije med Heckerjevo glasbo in povezanimi razmisleki, ki so pravzaprav del muzikalnosti plošče – poskušajo služiti kot tekstualna plat glasbi – zaželeno od poslušalca je vzporedno glasno prebiranje priloženih besedil.

Zato se v Muzikalíji osredotočamo na nekatere poudarke, ki jih lahko smiselno povežemo v kontekst oddaje. Preskočili bomo temeljne argumente proti kantovski paradigmi čutnosti in izrekli le, da je percepcija kaosa in specifičnega hiperkaosa, kakršnega imamo na mizi ob razmišljanjih Meillassouxja in družbice daleč od Kantovega belega šuma ne-čiste in ne-jasne zaznave.

Osredotočam se tako na Heckerjeve misli in navedeno metodologijo ob ustvarjanju Speculative Solution. Cilj muzikalnega dela projekta je izkušnja zvoka izven metafizike zvoka, ki jo razumejo kot metafiziko tega, kaj pomeni slišati.   Ena izredno zanimiva poanta je napad na random funkcije - na verjetnosti; v tem smislu je Speculative Solution tudi premislek paradigme Johna Cagea, ki kontingentnost – naključje utemeljuje na igrah verjetnosti. Taki sodobni paradigmi pravijo način, kako metafiziko prikazati kot mišljenje iracionalnega, vendar je to načeloma popolnoma običajen determinizem – matematika, omejena z zakoni.

Zato Speculative Solution kot izvorna galerijska postavitev poskuša vkontekstiti verjetnost, prikazati jo kot le del nečesa drugega, kot le trenutni del skripta – kronologije hiperkaotične realnosti. Zanimiv je aspekt glasbe, ki poskuša biti meta-glasbena in njene muzikalnosti, njene kaotične - presenetljive urejenosti, ki pa je še vedno razločna in na nek način ekspresivna. Za nadžanrsko Muzikalijo je pomemben poudarek, da hiperkaotična urejenost nikoli ne more postati izkustveno razpoznavna skozi stil ali žanr.

SND / NHK: Split

(Pan, 2012)

Pan

Kouhei Matsunaga ali NHK se nahaja prav tako blizu kot daleč uvodnemu Heckerju. Najbolj je bilo bližino slišati v prehodu med dvema. Seveda v primeru Kouheija ne gre za hiperkaotične strukture ali trans-tekstualne zamisli, vendar pa vsaj v delih zvočnosti ne gre zanemariti vpliva ekstremnejših sodobnih elektronskih praks. Te so prisotne skozi šum, nepravilne ritmike, tišine in razdiranje formulaičnih omejenosti sodobnih plesnih glasb. Od tu mi ta slutnja kaotičnosti, drugačnih motivik muzikalnosti, ki jih nahajajo aktualne mejne prakse. Nedvomno je tudi res,  da najtehtnejše sodobne eksperimentalne glasbe vsrkavajo vplive od vsepovsod, taka je narava akumulirane, a razpuščene sedanjosti in četudi skozi zvočnosti glasb, predstavljenih v edicijah Muzikalije tega ne bo jasno zaznati, bodo bolj jasni vsaj vplivi in vplivani ter narava distribuiranih sistemov povezav med njimi. Te jih zbližujejo ali držijo na razdalji.  Pomembno je, da sodobne eksperimentalne glasbe razgrajajo nad-poveznjene zgradbe reprezentacije bodisi skozi referiranje, radikalno drugačnost, splošno zahtevnost kot izziv poslušanju ali podobno.

SHACKLETON: Music for the Quiet Hour

(Woe to the Septic Heart, 2012)

Shackletonom je britanski producent nastanjenim v Berlinu. Na tem mestu govorim o dveh, s prejšnjimi razmisleki ne popolnoma povezanih dejstvih muzikalnosti. Prvo, da lahko v glasbah močne dejavnike igrajo vizualne predstave. Sam sem se nad Shackletonom prvič navdušil skozi naslovnico revije Wire, kjer se je ponašal z audio kabli – in kabli so mi zelo ljubi iz različnih razlogov...  Od te naslovnice je prišla slutnja dobre muzike. Če se vrnem k splošnim vizualnim vtisom – se zavedate, da lahko že podoba glasbenika na odru bistveno vpliva na vašo percepcijo muzikalnosti določene glasbe, ki jo poslušate in preko tega dejansko vpliva na vašo percepcijo zvočne materije kot take, kakor se vam zdi da jo doživljate? Sicer pa bi utegnila skakati v popolnoma kaotičnem redu..

In drugič bi želel izpostaviti moment, ko se trudim s poslušanjem neke glasbe. Glasba Shackletona v določenih aspektih od mene zahteva, da se z njo nekoliko potrudim. Recimo, da so mi njegovi vplivi lahko tako daljni, da se jih moram šele naučiti tolerirati. O tem več kdaj drugič.

ACTRESS: Actress Meets Shangaan Electro @ 33 rpm

(Honest Jon's, 2012)

Honest Jon's

Recimo, da  Actress tudi predstavlja "slutnjo kaotičnega". S pogostim ne-podrejanjem kakršnim koli kompozicijskim pravilom  - predvsem naj mnogi njegovi komadi v običajni percepciji ne bi šli nikamor. Očitno ga to prav dosti ne zanima. V zlorabi filozofije – recimo, „kao“ zdaj z Millesouxom, da Actress zavrača ta del metafizike glasbe in se s kompozicijo trudi drugače, tako da njegov eksperiment ni eksperiment v klasičnem minimalizmu. Actressov „Shangaan“ lahko na 33 RPM funkcionira še bolje kot sicer. Bolj okoren je. Njegovi zamiki – muzikalije njegove plesnosti, skozi prevod postanejo še bolj očitne. Ali je Actressov racionalen dostop do hiperkaosa pač dinamičen? In plesen – torej - čudno ritmičen?

* pogovor med Heckerjem, Meillassouxom in Mackayem: http://urbanomic.com/archives/Documents-1.pdf