"Prevod" skozi muzikalije
Steza muzikalnosti je redkokdaj tako očitna kot takrat, ko avtor dobesedno predvaja drugega avtorja. Remix, zloraba, rekontekstualizacija, umetniško tolmačenje občutja minulega, raziskovanje medija. Materiali tretje Muzikalíje so tako ali drugače inspirirani v starem, ukosovljenem klasičnem, ne več avtorsko spornem ukradenem. Dodana vrednost ideje rekontekstualizacije lahko prevrednoti izvorne estetske silnice originala.
Tematsko prizorišče tokrat skoraj dobesedno referira prasketanje iz uvodnega stavka oddaje. Šum vinila - ta mali detajl - izpostavljamo skozi LP, ki raziskuje gramofon ko v ledu nahaja steze Beethovna ter skozi mp3-je, polne slojenega šuma starih plat.
Poskušamo ilustrirati konceptualen prevod kot inštrument muzikalnosti.
Poslušamo:
JOHN CALE: Extra Playful Transitions
(Double Six, 2012)
***
ATOM™: Winterreise
(Raster Noton, 2012)
Uwe Schmidt alias Atom™, današnji najbolj neprosojen Copycat. Težko naj bi bilo izbrskati Schuberta iz komadov Atomove plate Winterreise. Ampak bil naj bi prisoten. Slišati ga je in občutiti, vendar ne vemo, kje je in kako se kaže. Zrna sekvenc ga porajajo skozi nadgradnjo sodobne elektronske glasbe.
BEN GWILLIAM: Molto Semplice E Cantabile
(Bury Art Gallery, 2010)
Tudi Ben Gwilliam ter The Caretaker igrata velike klasične skladatelje. Gwilliam vliva vodo v kalupe plošče z vtisnjeno Beethovnovo zadnjo klavirsko sonato – sonato številka 32 v C-molu. Gwilliam je kalupe vtaknil v zamrzovalnik, med nastopom pa je potem ledene plate predvajal preko gramofonov in z njimi improviziral. Vinil je mogoče dobiti skoraj samo neposredno od avtorja, izdala ga je galerija naročnica projekta, zraven pa pride še zelo tipičen predstavitveni tekst, za moj okus kar malo prenapihnjen.
Pač do meje, kjer čiste muzikalne sporočilnosti preprosto pozabi. Zato moramo tole samo poslušati, da ne bomo pozabljivi. Zaradi muzike. Ledene plate in njihov prš, prevodi danes najbolj stereotipne možne izraznosti v muzikalno aktualnost.
Gwilliam je eden vidnejših predstavnikov mlajše generacije britanskih improvizatorjev in zvočnih umetnikov, generacije, ki je in bo pomembno, a tiho vplivala na vse struje eksperimentalnih muzik. Pomembne tu so metodologije zvočenja, ki razširjajo horizonte muzikalne inštrumentacije ter muzikalnosti zvočnosti.
THE CARETAKER: Extra Patience (After Sebald)
(Bandcamp, 2012)
Leyland Kirby je s filmskim soundtrackom Patience After Sebald nadaljeval logiko rekontekstualizacije starih vinilnih plošč in umetniškega statementa globoke metaforičnosti zvočnega medija. S čistim zvočenjem se dotika izjemno širokega polja pomenljivosti glasbe kot faktične ter emocionalne vsebine. Na After Sebald je s spremembo razpoloženja v primerjavi s predhodnikom An Empty Bliss Beyond This World poudarek še enkrat postavil na čustvene implikacije. Slutnjo nostalgičnosti je prevetril v aftertaste nostalgičnosti. Težko bi bilo to razliko pojmovno zajeti bolje kot Kirbyju to uspe z glasbo.
BATTLES: Dross Glop
(Warp, 2012)
*** Uvodni in izhodni remix se ponujata v premislek kot makro nivo tematike in horizonta oddaje, ki je rekontekstualizacija zvočnosti.
Dodaj komentar
Komentiraj