[La Monte Young II]

“What you hear depends on how you focus your ear. We’re not talking about inventing a new language, but rather inventing new perceptions of existing languages.” – Philip Glass

V nocojšnji epizodi se prvič konkretneje spotaknemo ob minimalizem, ob njegove postavke, formalne ambicije, estetska prizadevanja. Do danes se je označevalec “minimalistično” ali kar neposredno “minimalizem” razlil in posplošil do precej visokoleteče stopnje. V glasbi ponavadi služi kot oznaka za vsebinsko in/ali estetsko skromnost, neke vrste čistost. V vidiku sodobnega vsakdanjega življenja taista oznaka meri na specifičen, pozorno skoromen način življenja brez (predvsem materialnega) kiča. Se pa zdi, da je takšna "kulturna formacija" v veliki meri lahko zgolj simptom neizmuzljive mnogoterosti množične potrošnje in vsepristonih notranjih turbulenc individualiziranega posameznika, občutka nekakšne psihofizične prenasičenosti z navidez neskončnimi možnostmi izbire, ki gredo temu pojavu pač z roko v roki. Kakorkoli že, ključno se zdi to, da znamo prepoznati, da prizadevanja ameriških skladateljskih minimalistov o katerih bomo nocoj razpravljali in med katere sodi tudi La Monte Young, v prvi vrsti niso bila estetska in ne nujno zvedena na golo vsebinsko in/ali formalno skromnost.

Zbor skladb:

1. La Monte Young: The Second Dream Of The High-Tension Line Stepdown Transformer iz zbirke The Four Dreams Of China (1962)

2. La Monte Young: Composition 1960 #7 iz serije Composition 1960  (1960)

Se slišimo!