Ko govorimo o povezavah med slikarji in skladatelji zlahka prehitro romantiziramo in zapademo v banalizacije. Debussy denimo ni imel veliko skupnega z impresionističnimi slikarji, s katerimi so ga pogosto primerjali. Za Rothkom in Feldmanom pa obstaja globoka in eksplicitna vez. Okoli leta 1950 sta se oba posvetila eterični obliki abstrakcije in se izognila hektičnemu modernizmu tistega časa. Slikar se je posvetil neprozornim barvnim poljem, oknom v drugost in nič. Skladatelj je svoj jezik omejil na izolirane tone in akorde, pri čemer je pustil, da je en zvok izginil, preden se je pojavil naslednji. Rothkove podobe so bile oddaljene, zakrite, Feldmanova glasba je ostala tiha, vseskozi čuječa.