Politična rehabilitacija
Pozdravljeni v današnjem OFF komentarju, ki ga začenjamo s preprostim dejstvom: eden najodmevnejših dogodkov tekočega leta je brez dvoma dolgo prelagana in končno deloma izpolnjena obljuba; izdaja dokumentov o ameriškem finančniku in pedofilu Jeffreyju Epsteinu. Če slučajno že ugašate radio in z 89,3 frekvenco obračate kam drugam, počakajte še trenutek. To ni komentar o Jeffreyju Epsteinu. Obljubim! Če ste slučajno upali, da je, mogoče vseeno preklopite na vaš najljubši true crime podcast, ki vam bo razkrito podal kot grozljivo zgodbo, ki v resnici ni nič drugega kot črna kronika. Saj to v resnici je, kajne? Right? No ja.
Če ne živite pod skalo ali ste za novo leto niste zaprisegli neuporabi elektronskih naprav ali česa podobno čudnega, zagotovo veste že vse o Epsteinu. Če ste prebrano konzumirali vsaj malce drugače od spužve, ste se verjetno vprašali naslednje: ali je to politična novica ali črna kronika? Odgovor je preprost. Ko govorimo o Espteinu, govorimo o črni kroniki. Konec koncev je novica o Epsteinu politična novica le, če kakšen sketchy laburist odleti s stolčka.
Diagnoza je torej naslednja: spolno nasilje nad ženskami in deklicami je politično le, ko ga definira neka druga akcija, ki je obče dojemana kot bolj politična. Kaj izhaja iz tega? Fragmentacija in redukcija žensk na nepomembni detajl ali pa gotcha moment. To se na naših tleh najbolj jasno vidi v primeru Smodej. Spomnimo na teden dni nazaj, ko se je naše lokalno gibanje mladih fašistov zbralo pred kulturnim ministrstvom in žalovalo za dejstvom, da ne bodo mogli več prodajati majic s kofetarico. Ker so tako dobrosrčni in empatični, so se zraven poklonili še žrtvam Dušana Smodeja in celo pripravili razstavni eksponat radiatorja in lisic. Žrtve Smodeja za mlade fašiste – se opravičujem – mlade novosmerčnike niso nič drugega kot gotcha moment. Žrtve izrabljajo za promocijo lastne ideologije, ker te sami ne poznajo dovolj, da bi jo lahko zagovarjali preko dejanske argumentacije. Enak simptom se kaže v državnem zboru: desničarji in konservativci, še posebej člani Nove Slovenije, takoj ko nasilje nad ženskami izvajajo migranti, postanejo ultrafeministi. Long story short: desničarje za nasilje nad ženskami boli kurac samo, ko nas lahko dodatno izrabijo za širitev svoje rasistične propagande.
Nič kaj boljši niso naši parlamentarni levičarji, ki stalno lajnajo eno in isto. »Preiskava je v teku« bla bla bla. »Z gospodom nismo povezani« bla bla bla. Oprostite, ampak ali res mislite, da nas za to boli kurac? Nekoga, ki je bil tolikokrat obtožen posilstva kot Smodej, je treba vsaj preventivno izločiti iz družbe, saj ji statistično gledano predstavlja nevarnost. To je no shit sherlock nivo logike. V Sloveniji je z nizkimi kaznimi za storilce femicida, spolnega nasilja in podobno kaznovanje izjemno permisivno. To je že jasno. Denimo primer moškega, ki je bil pravnomočno obsojen na leto dni pogojne zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti mladoletne osebe z zlorabo položaja. Moški je v tem primeru prejel leto in pol pogojne zaporne kazni, v zaporu ni preživel niti dneva. Obsojenemu pedofilu se je bilo dovoljeno vrniti v družbo, ki ji predstavlja aktivno nevarnost, sodišče pa mu je preprosto zaupalo, da ne bo več spolno zlorabljal otrok. To je država, v kateri živimo; država, ki ji je lagodno življenje pedofila pomembnejše od deklic, ki jih bo potencialno zlorabil.
Kaj delajo naši levičarji? Dobro vprašanje: absolutno nič. Levica v svojem predvolilnem manifestu, ki se razteza čez 68 strani, besedo ženska uporabi vsega petkrat. Tudi ko govori o nas, o nas govori zelo površno: »Odločno bomo ščitili pravice žensk, enakopravnost spolov, reproduktivne pravice in pravico do splava.« Okej. In? Nobenih načrtov, nobenih zavez, nobenih predlogov. Ne le to, nasilje nad ženskami ni omenjeno niti z besedo, v manifestu je omenjeno pod razdelkom »obramba demokracije in človekovih pravic«. Kdaj je demokracija naredila karkoli za pravice žensk? Vse napredke so si izborile naše prednice, največ pravic zase so ženske uveljavile preko širše delavske revolucije. Prej bi torej lahko trdili, da smo se ženske zgodovinsko gledano morale boriti proti rigidni parlamentarni demokraciji, da smo moške na stolčkih prepričale, da si zaslužimo določene zakonske ureditve. V resnici težko kaj drugega pričakujemo od demokratičnih socialistov, ki utemeljujejo svoj tako imenovani socializem v strahu pred tem, da jim bo kakšen desničar v faco vrgel historično bizarno zapakirano dejstvo. S predajo ureditvi parlamentarne demokracije se še enkrat kaže, da obnavljanje statusa quo, ki mu de facto služi parlamentarna demokracija, ženskam ne bo prinesel nič.
To dodatno potrjuje tudi leta 2024 sprejeta resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini in nasilja nad ženskami. Spomnimo: vlada Roberta Goloba se je v začetku mandata zavezala k »zakonskim spremembam za preprečevanje nasilja nad ženskami«. Kakšen zakon kje? Seveda ne. Resolucija je največ, kar so naši zaposleni utrujeni parlamentarci uspeli zagotoviti. Če ste mislili, da je vsaj v resoluciji zapisano kaj, kar bi zakonsko predpisovalo umik spolnih prestopnikov in drugih nasilnežev iz družbe, se seveda motite. Najbližje, kar smo temu prišli, je »Proučitev možnosti zakonskih sprememb v zvezi z obvezno udeležbo povzročitelja nasilja v programih spreminjanja nasilnega vedenja«. Najbližje, kar smo v vladi Roberta Goloba prilezli do zakonskega urejanja področja nasilja nad ženskami, je torej pomislek, da bi mogoče lahko nasilne moške prisilili v obiskovanje tečajev. Bravo naši!
Živimo v ekonomsko-družbeni ureditvi, ki za glasnike boja proti nasilju nad ženskami izbira moške, ki zažigajo brezdomce v njihovih prenočiščih. Živimo v svetu, kjer ima lahko obtoženi spolni nadlegovalec Jan Plestenjak za dan žena koncert, ki bo opeval naš praznik. Živimo v svetu, kjer se zraven vas na kavču moški kolega smeji ostudnosti vica dneva na 24 ur. Njemu je pač lahko smešno, da za osmi marec eden najbolj branih novičarskih portalov Slovenije objavi »šalo« o posilstvu ali femicidu. Njemu je to lahko smešno, saj je konec koncev socialist in dober moški feminist, ki se zaveda ostudnosti in bizarnosti takšne objave. Njemu je to lahko smešno, ker sam nikoli ne bo tarča takega posmeha, zato je edino, kar mu preostane, podvajanje te smešnosti. Fascinantno je, kako lahkotno se moški levičarji smejite takim »šalam«. Ali res mislite, da v glavah žensk obstaja koncept »dobrega moškega« kot posebne kategorije moških, nov predalček, ki smo ga ženske odprle le za to, da se ne počutite neprijetno? Come on. Rosa se obrača v grobu, ko vas gleda.
Na splošno so moški, zapriseženi levičarstvu, nagnjeni k temu, da mnogo prehitro porinejo žensko vprašanje globoko v delavski boj. Preden se začnete pizditi: To samo po sebi ni napačno. Žensko vprašanje bo lahko razrešeno le preko delavskega boja in revolucije, to smo že povedali. To pa soobstaja z dejstvom, da se mnogi ponosni komunisti, ko pride do zatiranja žensk, zadovoljijo z minimalno razpravo. Veliko vas ni pripravljenih na kakršnokoli malce bolj poglobljeno diskusijo o tem, kaj pomeni biti ženska znotraj kapitalističnega sistema. Za mnoge izmed vas žensko vprašanje ni integralni del razrednega boja, temveč zgolj njegova poteza, ki je na paleti vsega, kar vas zanima, odtenek, ki ga raje ne bi uporabili. Ob klerokomunistih, za katere je politično opredeljevanje bolj fetiš kot karkoli vsebinskega, se raje ne bom ustavljala predolgo. Globoko v sebi veste, da je tradicionalizem zlo, ki bi ga morali odpraviti že zdavnaj, da se lažje lotimo dejanskega problema, torej jebenega kapitalizma. Alas, raje si ga boste drkali na daddyja Stalina in pravoslavni križ ter se drli, da nihče od nas ne razume, kaj si je Marx v resnici mislil o religiji.
Skratka: desničarji in tradicionalistični fanatiki, vam itak ni pomoči. Levičarji, ne skrbite. Za razliko od posiljevalcev in drugih nasilnežev – v primeru, da to niste – se še vedno lahko rehabilitirate. Čas je, da na nasilje nad ženskami nehati gledati kot na izolirane tragedije in črno kroniko. Nasilje nad ženskami je in vedno bo politično.
Dodaj komentar
Komentiraj