NYC DNEVNIK 3

Kratko poročanje o glasbenem vrvežu v mestu, ki nikoli ne spi (med 17.8. in 23.8.). Tretjič!

Verjetni scenosled:

- Sharon Jones & The Dap-Kings, Antibalas (Williamsburg Park)
- Mobile Mondays (East Village)
- Digger's Delight Park Jam - Lord Finesse, Chairman Mao, Jazzy Jay, Boogie Blind (Harlem)
- Pete Rock vs. Dj Premier (East River Park)
- Rich Medina - večer Props - LPR, Greenwich
- Action Bronson, Meyhem Lauren, Flatbush Zombies (Music Hall of Williamsburg)

V Williamsburg Parku ena prepoznavnejših etiket konfekcijske industrije organizira serijo koncertov pompoznejših izvajalcev, kot so Jane's Addiction, David Byrne in Sublime. Če se praskate po glavi, kje zaboga je Williamsburg Park, se praskate zaman. Ker ga ni. Ne obstaja. V namen poletnega glasbenega dogajanja so ogromno ploščad ob East Riverju priredili v nekakšno zagrajeno prizorišče in jo tako pač poimenovali. V resnici gre za pravi antipod ideje parka in sanjarjenje o glasbeni uživanciji v zelenem okolju se ob prihodu v "Park" kaj hitro razblini. Beton, beton in samo beton. No, dobra plat organizacije pa je, da je nekaj koncertov ponudila kar zastonj in tako je bilo tudi z dvojnim paketom založbe Daptone - najprej so nastopili pionirji newyorškega sodobnega afrobeata, skupina Antibalas, potem pa še glavna zvezda, najprepoznavnejša izvajalka novega retro soula Sharon Jones in njeni Dap-Kingsi. Oba benda, ki si sicer nekatere člane tudi delita, sta pokazala, kako se zadevi streže v živo. Najprej Antibalas, ki so se držali svojega prepoznavnega afro recepta, posebej pa je izstopala pihalna sekcija. Igrali so tako starejše viže, kot material iz čisto svežega albuma.
Dap Kingsi so nastopili v redki, popolni zasedbi, kar je pomenilo med drugim dva bobnarja in dva basista. Igrajo tako rekoč brez prestanka, ko končajo komad, že začnejo naslednji vložek, ki ni nujno pravi komad, ampak neka "intermeco" pasica, čez katero se še kaj pove. Bobnarja se praviloma izmenjujeta iz komada v komad, včasih igrata tudi naenkrat, treba pa je poudariti osupljivo točnost in discipliniranost glasbenikov. Igrali so starejše hite, predstavili pa tudi tri komade iz prihajajoče plate in sploh eden je zvenel več kot obetavno. A glavna zvezda je bila seveda Miss Sharon Jones, ki ne le, da z gromkim, rahlo hrapavim glasom fantastično opravi s komadi, ampak je predvsem neverjetna showwoman v pravem pomenu besede. Že način, kako predstavi cel bend, je res nekaj posebnega, imela pa je tudi vložek, ko je s pomočjo benda predstavila vse frajerske plese 60. let (jive, twist, funky chicken, ...). Primerjava z nenadjebljivimi nastopi showmakerja Jamesa Browna in njegovega absolutno točnega, popolno uigranega benda je povsem na mestu. Sijajna predstava, kaj pomeni soul glasba v živo.

Najbolj zabaven, nepretenciozen in nalašč ne preveč promoviran didžejevski večer je tednik Mobile Mondays, kjer se vrtijo izključno 45s, torej male singlice. Tokrat se je rezidentom pridružila ekipa Impala Sound Champions iz Chicaga, spet pa se je prikradel tudi superzvezdnik Just Blaze, ki mu očitno sproščenost, da lahko vrti, kar mu paše in da ga ne spremlja evforija večjih klubov in festivalov, nadvse paše, saj je postal že kar nenapovedana stalnica dogodka. Mimogrede, Blaze je izjemno vešč didžej, ki je spet postregel z izjemnim izborom funka in soula. V glavnem, večer, ki ga noben navdušenec nad soulom, funkom in črno plastiko ob obisku New Yorka ne sme zamuditi. Ponedeljek je dan, ko se naj bi v New Yorku dogajalo najmanj.

Tretji del avgustovske serijalke hiphoperskih park džemov, kjer sučejo priznani zbiralci brejkov Digger's Delight, je bil tudi njen vrhunec. To si upam trditi, čeprav se zadnji del sploh še ni odvil. V St. Nichols Parku v Harlemu so za popolen razplet dogodkov krivi dve legendi in dva mlajša frajerja. Prva legenda je The Original Jazzy Jay, torej človek, ki je na prvotnih park džemih na prehodu 70. let v 80. v Bronxu zavrtel, kar mu je Afrika Bambaata položil v roko. In druga legenda je Lord Finesse, eden pomembnejših članov ekipe D.I.T.C. (diggin' in the crates), za katero lahko brez zadržkov rečemo, da newyorški rap brez nje še zdaleč ne bi bil tak, kot je. Potem sta bila tu še Chairman Mao in Boogie Blind. Prvi je znan kot piflarski zbiralec vinila in kot novinar, ki je pisal za revijo Source v njenih zlatih letih. Mao je postregel z izjemno tekočim in pedantnim, čistim miksom raznoraznih, predvsem pa res neznanih brejkov, od funka do latina, disca in afra. Obljube organizatorjev, da bomo slišali obskurne in redke brejke je tokrat držala. Drugi, torej Boogie Blind je mlajši član nekoč udarne all star turntablistične/skreč zasedbe The X-Ecutioners. Pripravil je polurni "strictly 45s" set in po lastnih besedah se sicer tovrstnih praks nikoli ne loti. No, delovalo je povsem drugače. Začel je s počasnim "sample materialom", torej počasnejšimi (soul) komadi, ki so jih razni producenti rezali in lepili v hiphop klasike. Počasi je potem stopnjeval tempo. A bolj kot s selekcijo je pometel s tehniko. Jeste tehničar. Male singlice je skrečal, loopal in jugglal kot za šalo, s krajšimi vložki naštudiranih rutin in trikov. Boogie je popolnoma razturil in v smislu nadrkanosti morda celo nadigral glavna populista "45 setov", Cut Chemista in Dj Shadowa.

Ponovitev soočenja po nekaterih mnenjih in baseballskih statistikah dveh najvplivnejših hiphop producentov, kar jih je prišlo iz New Yorka, je bil manjši fiasko. Pete Rock in Dj Premier sta nastopila na takorekoč popolni lokaciji, v amfiteatru v East River Parku, torej na isti lokaciji, kjer se odvije zadnja, koncertna scena hiphoperskega filmskega kulta Wild Style (1983). Veterana sta pričakovano vrtela v slogu starih dvobojev med zvočnimi sistemi, torej vsak po en komad. Stalno izmenjavanje. In šla sta kronološko. Najprej korenine, soul 60. in 70. let, vmes sta vrinila tudi Kraftwerke in kako 80s zadevščino, ta del sta zaključila z "James Brown venčkom". Potem sta prešla na rap 80. let. Slick Rick, Run Dmc, ... In potem seveda na zlato obdobje newyorškega hiphopa, 90. leta. Kar bi moral biti vrhunec seta, saj sem pašejo tudi klasike, ki sta jih sama sproducirala.
PUF. Zmanjkalo je elektrike. Obiskovalci smo čakali in čakali, a do nadaljevanja ni prišlo. Tako sta uspela predriblati le polovico uro in pol načrtovanega nastopa. Komade sta seveda menjala zelo hitro, na kako minuto. Živciralo pa je, da ker sta vrtela vsak po en komad in ker, resnici na ljubo, Primo in Rock pač nista med najbolj elegantnimi didžeji, sta prehode delala prevečkrat po istem kopitu in predvidljivo. Pete Rock je vklopil echo efekt in Premier je vskrečal nov komad. In gremo isto, znova in znova. Ob ne najboljšemu scenosledu popularnih komadov pa je bilo zabavno opazovati, kako je številno obiskovalstvo tako rekoč vse komade poznalo in pelo / rapalo zraven. Tako kot pri nas v en glas na Big Foot Mamo v Križankah, tako v East River Parku na Slick Ricka in komad La Di Da DI, na Audio Two in komad Top Billin', na Jackson 5 in Baby Give me One More Chance, ...
Izjava tedna: Premo zavrti komad Stevieja Wonderja in publiko nagovori "do the Stevie Wonder with me!" Ko odšteje, začnemo vsi po ritmu zibati glave levo in desno.

Pa se je le moralo tudi zalomiti. Na še en zastonjski koncert (ja, res jih ni malo), tokrat Actiona Bronsona in kolegov se nisem uspel preriniti. Prišel sem dve uri pred začetkom, toliko časa tudi čakal v neskončni vrsti in na koncu ostal pred vhodom. To se zgodi, če pred dvorano za nekih 500+ obiskovalcev prihrumi tritisočglava množica. Kaos in direndaj. Kar lahko rečem, pa je, da je Action Bronson dokončno eksplodiral in je verjetno med mlajšo populacijo trenutno najbolj popularen rap izvajalec mesta, ki je žanr izumilo. In lahko še dodam, da ekipo Flatbush Zombies verjetno čakajo velike stvari in da bodo morda naslednji Das Racist.