AKIRA SAKATA/GIOVANNI DI DOMENICO/JOHN EDWARDS/STEVE NOBLE: Live at Cafe Oto

Clamshell, 2014

Pričujoči koncertni album, posnet v kafanski seriji londonskega Cafeja Oto januarja lani, seveda v termin, ki ga ravnokar poslušate, ni umeščen po naključju. Tokrat bo avtor teksta kršil vljudnostni molk in raje že na začetku napovedal večkratno gostovanje kar treh članov nocojšnjega kvarteta na jubilejni izdaji festivala Jazz Cerkno. Gre za dvojico John Edwards na kontrabasu in Steve Noble na bobnih ter japonskega pihalca Akiro Sakato, ki bo na omenjenem festivalu sicer nastopil v drugačnih postavah. S tem v zvezi je posebej zanimiv prav slednji, saj bo lahko marsikateremu obiskovalcu festivala služil kot izgovor za opomin na posebno poglavje svobodnjaškega jazza, ki je vzniknil v tozadevno nikoli posebej izolirani Japonski.

Pihalec, ki ga je pomembnejša jazzovska spletna revija imenovala kar za 'veteranskega', je v triu Yosuke Yamashite dolgo časa sooblikoval nekakšno vzporedno pot, pri nas navadno asociirano z ekspresivno igro prej Alberta Aylerja in pozneje Petra Brötzmanna. Torej v maniri energične igre, ki na mesto formalnih pomagal ne postavi konceptualne odprtosti, pač pa na neki način kar osebnost, ki je od igre in stila nerazločljiva. Sakata pa morda ravno zato ne prihaja v naše kraje kot eksotičen 'primer' nekega 'toka', pač pa kot vitalen in kreativen glasbenik, kar dokazuje tudi tale nedavni koncertni posnetek.

John Edwards in Steve Noble sta dolgoletni tandem, ki je na lokaciji nocojšnjega koncerta sestavljal že precejšnje število mimoidočih zasedb. Gostili pa smo ju tudi že v istem terminu, in sicer s posnetkom njunega ljubljanskega nastopa s Petrom Brötzmannom na 'ta drugem' jazzovskem festivalu. Če je avtor tega teksta v tistem posnetku mestoma in bolj ali manj upravičeno slišal odmev starih trojic, na primer Aylerjevega Spiritual Unity Tria, bi muziko nocojšnjega kvarteta težko speljal na kak historični moment. Četrti član kvarteta je rimljanski svetovljan Giovanni Di Domenico, ki vztrajno prelamlja vsako usidranost v enolični čustveni vzorec.

Štiridesetminutni posnetek sestavlja ena spontana kompozicija, ki ne zaide niti v neposredno kolektivno igro niti se ne prelomi v solistične vložke in pravzaprav bolj kot kombinatorika posameznih instrumentalistov izstopi razgiban teren te zgoščene igre. Ravno nenaden začetek z glasno energično igro vseh že na začetku zavrne namen enotnega dramaturškega loka. A kar je lahko tudi past svobodnjaškega vase zaprtega drnca, tu odločno zaide v dialog mnogih glasbenih pristopov, se nekje v sredini prekine s tišino, v katero zareže Akirov srhljivi vokal, ter skokovito začrta nedoločljivo napetost, v kateri se odvije preostanek posnetka.