ARUÁN ORTIZ TRIO

ARUÁN ORTIZ TRIO

Recenzija dogodka
17. 3. 2016 - 17.30

Klub Cankarjevega doma, 15. 3. 2016

 

V okviru Cankarjevih torkov, ki letos potekajo že osmo leto, je ta teden Klub Cankarjevega doma gostil trio kubanskega jazzerja Aruana Ortiza. Zasedba se je pri nas ustavila v okviru turneje po stari celini, ki je namenjena predvsem predstavitvi nove plošče Hidden Voices. Na njej je poleg protagonista mogoče slišati še Erica Revisa in Geralda Cleaverja, tako kot album pa so v triu izvedeni tudi nastopi v živo, vendar v malce drugačni sestavi. Ortizu na pomoč priskočita kontrabasist Brad Jones in bobnar Chad Taylor, ki sta tudi sama že stara mačka na ameriški jazzovski sceni. V živo fantje postrežejo z zmesjo tradicionalnega in svobodnega jazza, ki jo dopolnjujejo z elementi klasične in ljudske glasbe.

Iz rodnega Santiaga de Cube se je Aruan Ortiz pred slabim desetletjem podal v New York, kjer se vidno uveljavlja na tamkajšnji jazzovski sceni. Sodeloval je z znanimi glasbeniki, kot so Wallace Roney, David Gilmour in Esperanza Spalding, in za svoja dela prejel številne nagrade, njegov letošnji album pa je izšel pri uveljavljeni založbi Intakt Records. Nekateri Ortiza označujejo za najnovejšega kubanskega wunderkinda, njegovi dosežki pa so ga postavili med najvidnejše novodobne izvajalce na newyorški jazzovski sceni. Poleg kariere glasbenega izvajalca se je Ortiz preizkusil tudi kot producent, aranžer in pisec filmske glasbe. 

Najmočnejša točka Aruanovega ustvarjanja pa ostaja udejstvovanje kot jazzovski pianist in skladatelj. Za njegovo ustvarjanje je značilen odprt pristop, tako da glasba ne variira le med konvencionalnimi in inovativnimi nagibi, temveč tudi med različnimi žanri. Tradicionalne jazzovske strukture Kubanec neprestano potiska preko začrtanih meja v svobodnejše formate, značilne za avantgardni jazz. Kljub tej odprtosti pa so v njegovih delih močno prisotne disciplinirane poteze klasične glasbe. Le-te komplementirajo ohlapne avantgardne kompozicije in vanje vključujejo še dodatno dimenzijo. Tovrstni vplivi so opazni tudi v tišjih trenutkih, ko lahko slišimo le umirjeno klavirsko igranje, in skozi atmosferičnost se pokaže Ortizova žilica za ustvarjanje filmske glasbe. Neredko pa se kubanski skladatelj vrne k svojim koreninam in južnoameriškim popularnim glasbam ter nastalo mešanico začini s ščepcem afro-kubanskih uličnih ritmov.

Opisani pristop je bil lepo ponazorjen na koncertu. Klavirski vložki, vseskozi prepredeni z disonanco, so praviloma ostajali izven okvirov oprijemljive melodije. Čeprav so bili posamezni komadi večinoma zgrajeni okoli če že ne harmonične, pa vsaj melodične osnove, je bila glavnina koncerta namenjena prostemu preigravanju. Nastopajoči so si za improvizacijo vzeli več časa, kot ga je za to namenjenega na plošči, s čimer so nastopu dodajali abstraktnejšo komponento. Poleg stopnje konkretnosti pa je glasba variirala tudi po sami gostoti zvoka – ves čas se je namreč gibala med nasičenostjo in minimalizmom. Pogosto je eskalirala v kaotično mešanico energičnih zvokov vsakega inštrumenta, ki jo je teža bobnov potiskala že skorajda v rockovske vode. Zgrajena struktura pa se je nič manj pogosto razgradila v tišino, po kateri so odmevali ponavljajoči se toni oziroma le odmev posameznih zadušenih klavirskih not.

Na splošno je za nami zanimiva in raznolika koncertna izkušnja. Nastop, na katerem ni manjkalo inovativnosti, je spet odrazil izjemno plodnost newyorške jazzovske scene. Ortiz, ki je prepričal tudi ljubljansko občinstvo, pa je s svojo izvirnostjo in odprtostjo upravičeno deležen pozornosti, ki jo prejema.

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.