DJ Pinch

DJ Pinch

Recenzija dogodka
23. 4. 2012 - 13.00

Gala hala, 21. 4. 2012

 

V soboto smo v Gala hali izkusili prvovrsten bristolski zvok, v našem glasbenem prostoru primerljiv zgolj z obiskom Male iz DMZ. V okviru Dub Cluba je namreč nastopil (en in edini) Rob Ellis. Če vam njegovo pravo ime povzroča rahle preglavice, naj vam zaupam, da gre za velikana Pincha, ki je z organizacijo Subloaded/Dubloaded zabav položil temelje dubstep miselnosti v domačem Bristolu, kot ustanovitelj založbe Tectonic izdal nepregledno število ubijalskih rezov, kot producent in DJ pa s pretanjenim občutkom za temačno raznolikost že leta uporno ohranja sceno, ki je pod pritiski komercializacije v zadnjem času postala ena najbolj razvodenelih žanrskih oznak.

Za ogrevanje na plesišču Gala hale je poskrbel ljubljanski Octex, ki je znova potrdil, da v svojem slogovnem domicilu dejansko nima tekmeca. Techno veteran je večji del zadnjega desetletja posvetil razvijanju zvočnega jezika, ki sloni na povezovanju techno zametkov z dub reggae raziskovanji notranjega prostora, kar se je v njegovem setu še kako poznalo: po prostoru je namreč odmevalo toplo basiranje Shackletonovega Man On a String 1; drugod je skozi ozadje meglenih, a sladkobnih lovers rock vokalov frčala staccato bas linija (in nič več kot to) iz Skenga, ponekod se je kot senca iz ozadja obenem še priplazil nezgrešljiv vokal Rubi Dana. Na trenutke nisem bil prepričan, ali se istočasno vrtijo trije komadi ali samo dva. Octexov set je bil v tem sinhronizacijskem smislu enostavno zmaga digitalnega miksanja; neskončne možnosti, ki jih je imel na voljo, je s pridom izkoristil za skrajno domiselne in iskrive permutacije že obstoječega in če ga je zaneslo bodisi v pretirano tribalistične bodisi sanjave izlete, jih je znal zmeraj preseči s Hessle bombami, kot sta Cactus ali Router. Morda je ta digitalna nasičenost doprinesla k nerazumljivo zapacani zvočni sliki, toda funkcija ogrevanja je bila vsem avdiofilskim kritikam navkljub več kot uspešno izpolnjena. Octex je - iskreno povedano - bil tudi najboljša in najbrž edina izbira predvozača za velikana Pinchevega kova; temeljito razširjanje obzorij občinstvu lahko verodostojno opravi samo človek, ki dubstep in podobne odvode vrti že (vsaj) od leta 2005. Brez njegove cerebralne eklektičnosti se Pinchev nastop gotovo ne bi začel tako

... smrtonosno.

Britanec, oblečen v minimalistično (808 909 727, tri legendarne ritem mašine) majico založbe Swamp81, je nastop namreč nepričakovano začel z Boddikinim in Joy O-jevim rezom Mercy. V intervjuju za Radio Študent pred svojim nastopom je sicer bežno omenil, da bo poskusil preizkusiti slovensko občinstvo s komadi, ki se bodo gibali okoli 130 udarcev na minuto, a je bila otvoritev z orto technom zares neusmiljena. Stene Gale hale so se tresle v premočrtni, nič kaj sinkopirani maniri, basi pa so se nato preobrazili v eno breaks ubijalko, Boddikin Soul What in Beneathov house/grime hibrid Straight. Značajsko gledano smo se nahajali svetlobna leta stran od zapohanega steppers žura, še več - celotno ozračje je po 40 minutah spominjalo na pravi rave: plesišče je mrgolelo, rok v zraku ni manjkalo, skozi dimno kopreno pa so pronicali zelenkasto strupeni svetlobni žarki. Ukazovalna britanska posodobitev Tronco Traxx - Walk For Me (Serve), ki jo je Pinch povezal z lastnim Croydon House, je proti koncu prve tretjine nastopa do določene mere mogoče celo preveč sledila Loefahovi pripovedovalski liniji, kar pa ne pomeni, da Bristolčan v tej smeri ni bil

... odličen.

Presunljivo zgodbo o tem, kako so se najmočnejši dubstep producenti kot šrapneli razleteli po celotnem polju elektronike - od housa in techna ter electra do hip hopa in noisa - lahko namreč z enako legitimnostjo (mogoče celo bolje, saj producira) pripoveduje tudi Pinch. Njegov croydonski house je bil milo rečeno eden game changerjev leta 2010 in smiselno je, da je prvo tretjino seta tako zaključil. Morda je na neki točki začutil, da je preveč zajadral v 4/4 vode, kar je botrovalo temeljiti spremembi zvočne slike. Po hommageu založbi Swamp81 nas je tako po ušesih udaril težki, abrazivni halfstep, poln klavstrofobične agresije; govorim o ortodoksnem Youngsta tipu dubstepa, ki ga Pinch poskuša že leta posodobiti z razcefrano, spastično Metalheadz d'n'b zvočno paleto. Basi so res neusmiljeno udrihali po ušesih in množica se je upočasnila, kot bi se šibila in upogibala pod kaznovalnim pritiskom izvirnega bristolskega dubstepa. Čez čas nas je malce monotone sivine odrešil novonatisnjeni Malin Eyez VIP, ki mu je sledila kombinacija Woo Riddima in Gluta; nadaljnje popotovanje od koščenega ghetto funka Addison Groovea, čustveno perkusivnega Pearson Sounda pa vse tja do Roskinega nesramno iznajdljivega basiranja na 480 BC je bil neprecenljiv vpogled v prihajajoče, venomer spreminjajoče se otoške smernice. Zaključek nastopa je Pinch izpeljal s pronicljivim dvojiškim poigravanjem staro-novo, tako da je spustil novega Cokija, nato Skeng, potem Loefahov Root, kompresirani Redlightov MDMA, Footcrab VIP in Malin Left Leg Out. Vinilka se je nato upočasnila, zvoki odobravanja in ploskanje so preglasili tišino, Pincheva gestika pa se je oblikovala v »one more«. In slišali smo gromovito sodelovanje dveh legend sedanje in nekdanje bass glasbe, Pincha in Photeka (Acid Reign), s katerim je Britanec dokončno zacementiral svoj težkokategorni

... nastop.

Preostanek večera sta vajeti v roke prevzela še zanesljivi dubstep stalnici pri nas, Freeverse in Sunneh, ki sta kakovostno zaokrožila enega najboljših dogodkov v sklopu Dub Cluba, kar sem jih slišal. Celoten večer je bil zelo dobro umerjena mera sanjavega, odštekanega in grobega, ki je nudila povsem drugačno izkušnjo dubstep večera, kot sem ga bil vajen v Ljubljani. Za nekaj ur sem skoraj pozabil, da se nahajam v prestolnici; kot bi zaradi Octexovega mojstrskega ogrevanja, Pincheve brezkompromisne drže in Freeversovega ter Sunnehovega suverenega, udarnega suvanja odpotoval nekam povsem daleč, daleč stran, brez občutka za točen čas in prostor...

Mislim, da se temu reče Meditation on bass weight.

 

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.