Earzoom II. del

Earzoom II. del

Recenzija dogodka
6. 10. 2011 - 17.00

različni izvajalci- različni dnevi- različne lokacije, Ljubljana

 

Tokrat se v RŠ recenziji posvečamo še drugemu delu izbora koncertnih dogodkov, ki smo jim bili v preteklih dneh lahko priča v sklopu festivala Earzoom. Na tem mestu je spet treba poudariti raznolikost zvočnih izkušenj dogodkov festivala, dogodkov, motiviranih z zelo specifičnih zornih kotov. V današnjem izboru se bomo spet sprehodili od zelo tehniških vaj do fascinantnih eksperimentiranj, ki so se zgodila, in tako nekako zaobjeli hektično naravo programskih skokov festivala, katerih vrednotenje je bržkone najbolje prepustiti nagnjenosti ušes publike.

V nedeljo zvečer je festival zasedel oder dvorane Slovenske Kinoteke. Ozvočenje je bilo temu primerno oziroma ni bilo ravno tisto optimalno, seveda pa je način, kako se posamezni izvajalec loti te okoliščine, vedno zelo zanimiv. V prvem delu nam je svoje delavniške in kreativne aktivnosti demonstriral Nicolas Collins, sicer avtor izjemno zanimive in vplivne publikacije Handmade Electronic Music. Collins je za predstavitev svojega dela zbral skupino prostovoljcev, The Ljubljana Hacking Symphonietta. Ti so s sprožanjem nestandardnih povezav iztrošenega avdiovezja z uporabo merilnih instrumentov generirali širok razpon oscilacij, ki jih je Collins blago kontroliral s pozicije izven kroga prostovoljcev. Ozvočenje Kinoteke tu ni motilo poslušalca, saj gre v takšnem raziskovanju v osnovi za lo-fi variante generiranja zvokov. Morda je zanimivo razmisliti o vzporednicah med Collinsovimi pristopi k hackanju avdioopreme, ki generira določene nepredvidljive momente zmožnosti elektronskih vezij, in tematiziranim smislom inštalacije Tomaža Groma, ki se je v svojem delu ukvarjal prav z vprašanjem umetniške svobode. Tukaj se hitro soočimo s težavno formalnostjo determinirane narave procesov, ki jih razumemo kot kreativno ustvarjanje, na drugi strani pa vsrkavamo percepciji in doživljanju gotovo kontingentne vzorce, ki jih sicer omogočajo z algoritmi in kombinatoriko vezij povsem določeni in zamejeni postopki. Collinsov zaključek z uporabo svetlobnega senzorja in plamena sveče je bil fascinanten in dramatičen izhodni del nastopa, ki je enostavno in učinkovito spet postavil vsa vprašanja, s katerimi se sooča sodobna glasba.

V sledečem sklopu dveh nastopov v Kinoteki smo lahko videli zanimiva pristopa k inovacijam kontrolnih mehanizmov računalniškega procesiranja in sinteze signalov. Atau Tanaka in Adam Parkinson sta predstavila svoj izum 4-rokega iPhona. IPhoni z vgrajenimi senzorji za meritve pospeškov predstavljajo svojevrsten potencial kontroliranja parametrov računalniškega programa. Dodaten tehnični element je še iPhone kot samostojen elektronski inštrument, ki zaradi določenih omejitev zvočno ne zrcali izhodnih signalov laptopov, opremljenih s sodobnimi zvočnimi karticami. Slišati je telefon, speljan v ozvočenje. Po eni strani bi se človek ob pojavi nastopajočih zazrl v prihodnost preko sci-fi optike in v njunih na videz nenavadno zvijajočih se silhuetah videl koncert prihodnosti, nekaj takega, kar bodo čez sto let spremljali v ogromnih kupolah na Marsu. Vendar pa se mi zdi, da bi današnja fasciniranost nad nenavadnostjo njunega nastopa, ki mimogrede brez dvoma vleče pozornost stran od glasbe, hitro uplahnila ob poplavi tovrstnih nastopov, ki bi dominirali glasbo v taki prihodnosti. Seveda je kontroliranje s senzorskimi sistemi povsem taktilno zelo drugačna stvar kot obračanje gumbov, vendar pa gre tu za kontroliranje istih parametrov in vprašanje smiselnosti zavoljo pojave nastopajočega glasbenika je tu močno in po mojem mnenju sporno. Sta pa Tanaka in Parkinson predstavila zelo zanimiv kos glasbe, njuna kontrola granularnih sintetizatorjev je izredno subtilna, kar se odraža v za elektroniko zelo organskem linearnem gibanju in preprosto lepi glasbi.

Še en izziv v kontroliranju parametrov programskih okolij nam je predstavil britanski raziskovalec Chris Kiefer. Na papirju njegov pristop z uporabo povratnih nevronskih omrežij za generiranje avdiovizualnih podob in odmevov izpade fascinantno v obljubljeni kompleksnosti in inovativnosti. Človek tako vedno pričakuje ogromno. Za današnje stanje tehnologije očitno preveč. Kljub moji nezmožnosti vrednotenja tehnične izpeljave je nastop glasbeno izpadel precej monotono in nezanimivo. Kar naj bi bilo improvizacija, se je slišalo bolj kot nizanje vnaprej skonstruiranih vzorcev. Kar je bilo zanimivo na začetku, je že proti koncu njegovega kratkega nastopa precej razvodenelo. Poleg tega se ozvočenje Kinoteke tu ni izkazalo, zvočni potencial laptopa je ostal zelo neizkoriščen. Ker se ne počutim zmožnega, naj s to dokaj laično izpovedjo tu zaključim. Vendar pa tu z večjim zanimanjem zrem v prihodnost.

Nastope v kinoteki je zaključil Pierre Alexandre Tremblay. Kljub akademskim pozicijam in direktorskim mestom moram žal izraziti svojo popolno skepso do njegovega izvajanja. Njegovo igranje na bas kitaro je bilo tehnično neprepričljivo in računalniško procesiranje mojemu prisluhu povsem nezanimivo. Vsaj del publike je očitno delil moje mnenje in izkoristil svobodo izhoda, ki meni samemu ni bila dana, sem si pa jo želel. In moj posluh je po tem nastopu v Kinoteki resno potreboval noisersko izpiranje, na voljo v Menzi, seveda izven okvirov festivala Earzoom. Paradoksno je bil to balzam za ušesa.

V zelo drugačni maniri pa se je festival zaključil s še eno edicijo koncertnega cikla Con Fine Aperto v soorganizaciji Zavoda Sploh. Že lani je festival doživel zaključek na istem mestu v isti organizaciji. Vendar pa je letos ta zaključek programsko še bolj izstopal iz siceršnje ponudbe festivala. Načeloma je šlo v obeh nastopih za akustično glasbo. Uvodni Kim Myhr, mladi norveški kitarist in zvočni raziskovalec, ki si sicer svoj rezime gradi s sodelovanji z mnogimi mlajšimi pa tudi bolj izkušenimi improvizatorji z vseh koncev, se je predstavil s solo nastopom za kitaro in druga zvočila. Njegov nastop se je nekoliko poigraval tudi z elektroniko in tako vsaj deloma vstopal v polje elektroakustične glasbe. V duhu zapisanega v predstavitvi, kjer so bili njegovi interesi za kompozicijo predstavljeni kot živi, vendar največkrat zaradi improviziranja zanemarjeni, je njegova improvizacija izpadla nekje kot eksperiment v instantni kompoziciji. Zvočno dokaj zanimivo in tehnično brezhibno se je Myhr sprehodil skozi nekaj muzikalno izrazito razpoloženjskih vzorcev, enkrat bolj, drugič nekoliko manj raziskujočih. Tisti, ki jih zanima svobodna improvizacija, so morda kaj tudi pogrešali. Sicer pa je zadovoljil apetite publike, ki je je bilo letos na festivalu Earzoom na splošno kar nekaj, kljub temu da sem imel vtis, da so nekateri ob zaključku v Menzi dobili dozo, ki je niso pričakovali.

Načela svobodne improvizacije pa so bolj oplajala medsebojno igro zaključnega dueta Mathiasa Forgeja na pozavni in Olivierja Toulemonda na akustičnih predmetih. Fascinantna je bila preprostost inštrumenta pod rokami Toulemonda. Ta je uporabljal le z vzmetjo in stiroporom ozvočeno mizo, po kateri je zvočil s posodicami, stepalkami, takimi in drugačnimi palčkami in violinskim lokom. Med nastopom se mu je miza v nekem trenutku celo izmuznila in skoraj razpadla, vendar pa v duhu improvizacije ta moment sploh ni zmotil toka zvočne materije. Pozavnist je globoko v razširjenih tehnikah svoj inštrument zvočil v razponu od zelo akustično zvenečih praznih pihanj v trobilo pa do skoraj elektronsko zvenečih dinamično preskakujočih alikvotov in zaporedij zvokov. Toulemond je nastop zaključil z uporabo po podlagi vrtečih se posodic, na ta način v scenosled vtrl posebno dinamiko težko opredeljive intence, tako pa tudi še enkrat poudaril izrazito raziskujoč pristop, ki je zaznamoval ves njun nastop.

Oba improvizirana nastopa v izteku festivala Earzoom sta torej kljub morebitni nekonsistentni liniji glede na siceršnji programski lok festivala izpadla kot primerna stavka v zgodbi sodobnih zvočnih umetnosti. Še enkrat pa sta poudarila tudi širino programske vizije, ki je na naših tleh dokaj brez konkurence, ko gre za festivale, in se je spet izkazala skorajda korak pred poslušalcem. Tega pa je vedno dobro malenkost izzvati.

Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.