* foto: Aleš Rosa/Kino Šiška

Kino Šiška, 29. 11. 2017

V sredo zvečer smo si toplo zavetišče poiskali v Kinu Šiška, kjer je nastopila Američanka Emma Ruth Rundle s predskupino Jaye Jayle, prav tako iz ZDA. Za Emmo to ni bil prvi nastop v Sloveniji, Kino Šiška je namreč obiskala tudi že z bendom Marriages. Bil pa je to njen prvi tukajšnji solistični nastop.

Jaye Jayle so z odra prvi ogrevali premražena telesa publike. Bend, ki ga vodi Evan Patterson, je Komuno zapolnil s toplim zvokom sintov in orgel. Njihova glasba je nekakšna zmes inštrumentalnega dronea in južnjaškega bluesa. Dronerski komadi so na trenutke spominjali na zadnje plošče zasedbe Horseback, predvsem zaradi sorodnosti obeh bendov, v tem kako skladbe gradita skozi sloje zvokov, ki se počasi kopičijo v goro hrupa. Ta hrup je sicer ves čas pod nadzorom in ne poseže v ekstreme glasnosti, da bi nas to zares predramilo. Morda je to tudi njihov pravi čar, saj s počasnimi tempi bobnov, ki so bili ves čas v ozadju, ustvarjajo tučinkovito mistično vzdušje, kakršno je prevladovalo skozi večino seta. Nekajkrat so takšno linijo prekinili z udarnejšimi ritmi in bolj bluesovskimi kitarskimi prijemi. Nenehno pa so nas Jaye Jayle asociirali tudi na bende založbe Neurot Records. Pattersonov vokal je bil na trenutke enak vokalu Scotta Kellyja iz Neurosis.

Emma Ruth Rundle je svoj nastop otvorila z dvema skladbama, ki ju je izvedla sama z akustično kitaro. Zvok njenega inštrumenta, speljan skozi efekte, kot so reverb in delay, je bil na trenutke zelo umazan. Predvsem ob delih, ko je Emma na strune udarjala močneje, smo bili deležni precej kaotične zvočne slike, ki pa se je umirjala, ko se je izvajalka vračala k višjim in tišje odigranim tonom. Po dveh skladbah je na oder povabila še bend, ki so ga sestavljali člani zasedbe Jaye Jayle. Evan Patterson je tudi tokrat igral kitaro, prispeval pa je tudi back vokale. Sestrstvo oziroma bratstvo teh projektov oziroma bendov je utelešeno tudi na splitu The Time Between Us, ki je izšel letos.

In tukaj zlahka povlečemo tudi paralele s kraljico teme Chelseo Wolfe. Poleg tega, da vsi omenjeni glasbeniki izdajajo za isto založbo, je Chelsea pred nekaj leti ustvarila tudi podoben split s King Dudeom, enako kot sedaj Emma z Jaye Jayle. Tudi zadnja Emmina plošča žal daje vtis, da si želi biti heavy kot Chelsea, a ji to ne uspe zares. Njen nastop v Šiški ni nikoli zablestel z intenzivnostjo, kakršno zmore Chelsea Wolfe z bendom. Roko na srce, gre za dve različni kategoriji. Vseeno pa je bil nastop benda dober, vokal Emme Ruth Rundle pa zelo čustven, na trenutke je določene linije odpela tudi malenkost drugače, kot na ploščah. Ta majhna razhajanja med studijsko in živo izvedbo so bila plod igre čustvenih stanj, kanaliziranih v igranje. Podobno, kot ob nastopu Jaye Jayle, je tudi tokrat koncert držal konstanten nivo intenzivnosti, tako v smislu glasnosti kot performansa. Žal pa je vse skupaj delovalo slabše, kot ob prvem aktu večera. Na trenutke smo se, kljub solidnemu nastopu, dolgočasili. Umanjkala je določena dinamika oziroma momenti, ki bi nas učinkoviteje pretresli.

A nastop Emme Ruth Rundle in njenega benda je bil – ne glede na vse – soliden. Ob sneženju zunaj na ulicah in parkiriščih so nas otožne melodije lepo pogrele. Zvok v Komuni je deloval zelo organsko, čeprav je bil na trenutke premalo jasen. Vseeno pa smo doživeli prijeten večer, ki ni razočaral, a tudi ni ponudil presežka.

https://emmaruthrundle.bandcamp.com

https://jayejayle.bandcamp.com/