Festival Sonica, splošni vtisi s prvega dela festivala

Festival Sonica, splošni vtisi s prvega dela festivala

Recenzija dogodka
1. 10. 2017 - 14:10

Različne lokacije, 25. 28. 9. 2017

 

Včeraj zaključena letošnja Sonica nam je v Ljubljano zopet prinesla več dni - skoraj poln teden - dogodkov in postavitev, vstavljenih v mejna področja umetniških praks med zvokom in sliko, prostori in okolišem – socialnim, naravnim, lokalnim ali izrazito umetnim. Festival, tokrat naslovljen z Krajine oziroma Scapes, je bil spet izrazito heterogen tako po umetniških izhodiščih in tehničnih/umetniških miljejih v ozadju posameznih segmentov programa kot v smislu performativnih kontekstov ter prostorov, v katerih se je vse odvilo. Scapes bi bilo torej težko poskušati misliti v enotni liniji, bilo bi naporno, kot je bilo lahko tudi naporno vžemati po kotičkih mesta in nastavljenega krovnega koncepta razdrobljeno vsebino.

Ne glede na ambicijo krovnega koncepta ali precej razdrobljeno dogajanje je letošnja Sonica odjemalcu sodobne raziskovalne, glasbene, zvočne, vizualne ali inštalacijske ter interdisciplinarne umetnosti predstavila izrazito širok diapazon umetniškega izrazja. Morda celo pomembneje pa je, da je tokrat – zares očitno – zelo pozitivno učinkovala tudi v nekaterih navidez postranskih vidikih izgradnje programa, namreč – prvič – predvsem v uravnoteženosti oziroma celo namerno potisnjenemu prevaganju tehtnice v smislu reprezentacije spola med nastopajočimi in drugače vključenimi umetniki v smer večinske vključenosti ženskih umetnic in performerk. Drugi aspekt, ki tudi seveda ni nov, je pa letos po morda arbitrarnih kriterijih deloval celo najbolje do sedaj, je vključenost (mladih) domačih reprezentantk(ov), ki je delovala nepredvidljivo in do mere tudi pogumno in vztrajno.

V izpostavljenih slednjih dveh manirah se je festival pravzaprav tudi otvoril, in sicer z nastopom Urške Preis rouge-ah – ter poljske umetnice Resine v amfiteaterski Štihovi dvorani Cankarjevega doma. Skozi realizacijo tega uvodnega koncerta je morda še najbolj izstopil kontekst MoTA serialke Sonica Classics, ki naj bi bil tisti, ki je Sonico popeljal oziroma kar spustil tudi v Cankarjev dom; torej kontekst koncertne serialke, ki naj bi prečila meje klasične kompozicije in sodobne elektronike. Morda zmaga, morda pogum, morda parodija, vpeljana s strani tranzitornega MoTa, se je izkazala v dejstvu, da je bil edini zares smiseln aspekt vpeljanega miljeja klasične glasbe uveden skozi prisotnost inštrumentacije harfe in čela, sicer pa bi nastopa obeh protagonistk težko razločevali od ostalih, sodobnih, v veliki meri s tehnologijo pogojenih programskih smernic in segmentov festivala.

Debitantska in po ozvočenju ter elektronski manipulaciji še zelo osnovna rouge-ah se je izkazala predvsem s celovitim lokom nastopa, smiselno in domiselno plavajočim med segmenti komponiranih vzorcev, ki so do mere tudi uspeli preseči umanjkane izpolnitve potencialov elektro-akustične linije in razširjenih tehnik igranja. Resina nam je predstavila z intrigantnimi grafičnimi projekcijami pospremljeno virtuozno obvladovanje inštrumenta in plastenje z nasnemavanjem zank, s katerim pa ni prebijala zidov, ki jih danes gradijo predvsem predstavniki različnih popularnih muzik.

Pomemben aspekt Sonice so bile od nekdaj tudi inštalacijske postavitve, ki so v številnih primerih še najbolje izrisale smiselne linije ob krovni koncept festivala – krajine in naravo. Lep primer je bila inštalacija nizozemca Mika Rijnijersa, postavitev ogledala iz satelitskega krožnika ter plastične vrečke, lebdeče in šelesteče v pišu umetnega vetra. V golem perceptivnem kontekstu vidnega in slušnega zgoščevanja vtisa v prostorsko točko fokusa je ta inštalacija res lepo ujela vprašanje vnovičnega približevanja odtujenim impulzom iz narave, kakršno je tematiziral tudi krovni tekst k inštalacijskim postavitvam v Palači Cukrarna.

Žal smo zaradi nehigiene nesrečnega neujemanja s pravili obiskovanja dogodkov v Slovenski Kinoteki zamudili nastop Francka Vigrouxa in Kurta d'Haeseleera z audio-vizualnim delom na podlagi Vigrouxovega dela Centaure, ki je - po vsem vžetem na spletu in slišanem izpred zaprtih vrat dvorane - moral biti eden definitivnih vrhuncev festivala, nastop resnično na raztegnjenih mejah aktualnega eksperimentalnega elektronskega zvočenja in izjemnih digitalnih vizualij.

V četrtek pa smo v prvem delu prisluhnili pogovorom z izbranimi umetniki, pogovorom, ki so vnesli tako nekaj banalnega kot tudi nekaj tehničnega vpogleda v tehnični in miljejski multitrack tokratnega festivala. Po drugem delu pogovorov v Pritličju, ki je že v kavarniški postavitvi delovalo kot idealen poligon za srečanja umetnikov in zainteresirane javnosti, pa je večer zaključil še nastop dua Fezaya Firar, dua, ki smo ga tokrat v Ljubljani v relativno kratkem času videli v ponovitvi. Njun nastop je bil spodobna realizacija DIY pristopov k modularnim sistemom in elektoakustičnemu kombu, koncert, ki je s postavitvijo stolov v mali dvorani Pritličja pravzaprav uvedel najprimernejši ambient in razpoloženje za spremljanje elektronskega, proto ritmičnega, proto mejnega, proto tehnično zanimivega in proto prostega zvočenja brez pretenzije po pretirano družabnem, klubskem, plesnem oziroma na drugi strani pretirano umetniškem ali tehnofilskem preudarjanju.

Zavoljo vsega tega in še vseh ostalih emanacij letošnjega festivala je Sonica letos odpeljala kvaliteten program za današnjo umetniško sladokusno, mejno publiko glasbenih in drugačnih vsebin. Tekom vsega dogodkovja so pravzaprav pokrili vsaj večino, če ne kar vse izhodiščne miljeje takšnih praks danes, čeravno morda ne s popolnoma v najaktualnejše vsebine zazrtim pogledom, ki pa bi lahko izražal tudi zdravo distanco do trendovstva in najmočneje hajpanih smernic sodobne produkcije.

Vsekakor pa z vsebinami prenajedenemu recenzentu ne umanjka tudi vsaj rahlo kisel občutek participacije v skupnosti artsy marginice posameznikov, navdušenih nad čudesi in manj čudesi sodobnega kaosa tehnologije in umetnosti, skupnosti, ki se prav lepo usede v slot za sodobno, umetniško tisto, kar opravičuje močno infrastrukturno podporo, torej tista grlice krila za trepljanje nabreklih čel naših zahtevnih, manjšinskih idej.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Tekst? Hvala

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.