FriForma: Sugimoto / Dupleix / Bazelaire + Tomažin / Grom

FriForma: Sugimoto / Dupleix / Bazelaire + Tomažin / Grom

Recenzija dogodka
24. 2. 2019 - 16.10

* foto: Jože Balas - FOTO NOTE

 

Friforma, serialka prosto improviziranih godb, je svoje leto 2019 otvorila na tradicionalnem prizorišču, v metelkovski Gromki. Tokrat sta bila na sporedu dva koncerta, najprej nastop domačega dua, Irene Tomažin in Tomaža Groma, kasneje pa še tria Sugimoto / Dupleix / Bazelaire. Dogodek se je, precej neznačilno za ustaljeno prakso koncertov po ljubljanskih klubih, začel skoraj povsem točno. Razlog za to je bil po eni strani solidarnostne, po drugi pa povsem praktične narave. Organizatorji Friforme in serialke Level Up, ki domuje v Channel Zeru, so tokrat združili moči in ponudili možnost obiska štirih zaporednih koncertov za zgolj osem evrov, s čimer so obiskovalci po koncertih v Gromki dobili še možnost obiska Level Upa, ki je tokrat gostil domačega Brgsa in ruske Brom. V kolikor ste kupili to skupno vstopnico, ste prejeli še plaketo Trdoživo uho.

Kot je na Friformah praktično že ustaljena praksa, so organizatorji nekaj vrst stolov žrtvovali za obiskovalce in koncerte postavili na tla, pred oder. Publika je tako sedela v polkrožnem loku, s tem pa se je subtilno, a vendarle opazno približala performerjem, kar se je v primeru obeh koncertov izkazalo kot zelo dobrodošlo. Irena Tomažin in Tomaž Grom, oba aktivna na domači impro sceni, sta v formi dua skupaj nastopila prvič po nekaj letih, in lahko bi rekli, da so bila pričakovanja temu primerno visoka. V slabih 45 minutah sta izvedla pet kompozicij za kontrabas, elektroniko in seveda glas, v tem času pa sta suvereno držala pozornost poslušalstva. V zraku je bila namreč močna tenzija, ki jo je po eni strani ustvarjal Grom z uporabo Freeze efekt pedala, ki njegov kontrabas učinkovito pretvori v drone mašino, Irena Tomažin pa je tokrat prikazala tiste bolj energične in nasilne aspekte svojega mojstrskega vokalnega aparata. Nad prostor Gromke so tako sekali kriki harpije, suh in odsekan lajež majhnega psa, ki bi po vseh naravnih zakonih moral biti že več let mrtev, ter obredno vzklikanje delirične šamanke, vse to pa je z bogato elektronsko obdelano zvočnostjo spremljal, podlagal oziroma tudi vodil Tomaž Grom.

Dodaten aspekt, ki je koncert zelo pozitivno dopolnil in mu ojačal že sicer močno akuzmatično noto, je bila izrazita uporaba zvočnosti samega prostora s strani nastopajočega dua. Občasno je zvok dopolnil in presekal hrup izza publike, kjer je bilo, po podrobnem pregledu, moč najti zvočnik, skrit za ograjo nad šankom. Seveda to ni presenetljivo, Tomaž Grom namreč že precej časa eksperimentira z različnimi prostorskimi postavitvami zvočnikov. V isti maniri je navdušila tudi Tomažin, ki je svoj lajež kurirano usmerjala v različne konce Gromke, pri čemer je izkoriščala akustiko prostora in svojim glasovnim akrobacijam dodajala različne brenčeče odzvene. Performans dua Tomažin / Grom pa je bil zanimiv še z enega aspekta. Dovolimo si na tej točki brez pretiranega dokazovanja postaviti tezo, da je v zadnjem času vedno bolj moč opaziti trend nekakšne težnje po univerzalizmu v glasbi s stališča zajemanja čim širšega nabora zvočnosti, ki bi jih sicer lahko opisali z geografskimi distinkcijami. Z drugimi besedami, če je drone emoji na svojem EP-ju leta zanimivo združil nekatere globalne glasbene trende, bi lahko rekli, da sta Tomažin in Grom s svojimi petimi kompozicijami tokrat izvedla nekaj podobnega, le da je bilo njuno izhodišče utemeljeno v praksi proste improvizacije. Nastop, ki se je pričel v recimo temu precej klasični maniri takšne improvizacije, se je na neki točki razvil v divje obredno muziciranje, ko je tribalistično, malone tehnoidno podlago razpiralo izmenjevanje krikov Irene Tomažin in trobente, v katero je svoja pljuča praznil Grom, medtem ko sta se oba premikala po prostoru in poslušalcem ustvarjala vtis prisotnosti v obredju. Za piko na i je nasilni obred nasledila zelo intimna skladba, ki jo je vodila umirjena bas linija, in ki je tako po progresiji, kot po samem razpoloženju spomnila na introvertirano žalostinko Maggot Brain funky zasedbe Funkadelic.

Po kratki čik pavzi je sledil še nastop tria Sugimoto / Dupleix / Bazelaire, že nagovor organizatorja pred pričetkom koncerta pa je nakazal, da bo šlo za precej drugačno žival muzik kot v primeru prvega koncerta večera. Glasbeniki tokrat niso bili ozvočeni in očitno je bilo, da se bomo v smislu dinamičnega spektra preselili med precej tišje plasti zvočenja. Glavnino zvoka, oziroma bolje rečeno njegovo podstat, je generiral Léo Dupleix z računalnikom in enim Genelec zvočnikom, iz katerega so prihajali različni subtilni droni, precej intonirane narave in nizke jakosti, zaradi česar so kdaj komaj opazno izginili in se kasneje prikrito zopet pojavili. Nad žametno podlago dronov sta zvoke nežno plastila Félicie Bazelaire s kontrabasom in Taku Sugimoto z akustično kitaro. Bazelaire je svoj kontrabas masirala z različnimi načini razširjenih tehnik, od igranja po telesu inštrumenta do interakcij s kobilico inštrumenta, Sugimoto pa se je večji del koncerta poigraval s flažoleti oziroma je z njimi perkusivno harmoniziral Dupleixove drone. Zvočna slika je bila, še posebej v primerjavi s koncertom dua Tomažin / Grom, zelo prazna. Glavno vlogo je prevzela tišina, kar je sicer v veliki meri modus operandi Takuja Sugimota že zadnjih deset do petnajst let. Za občutek - večina koncerta je bila tako tiha, da je recenzenta vedno bolj motil šum iz Gromkinih zvočnikov, ki sicer niso služili ozvočenju, a njihovi ojačevalci očitno niso bili izklopljeni, tu in tam pa je pozornost skorajda ukradel tudi občasen vdor zvoka koncerta iz sosednje Menze. Še toliko bolj je akuzmatično doživetje koncerta zmotila grupa ljudi, ki je v prostor vstopila sredi koncerta in z odpiranjem pločevink piva skrbela za spastične motnje v zvočnosti, eden izmed njih pa je imel očitno tudi nezadržno željo po komentiranju in je tako celotni zvočni sliki vlil še svoj pritajen šepet, ki je bil v razmerju s siceršnjo glasnostjo koncerta dejansko enakovreden ostalim inštrumentom, celotna kompozicija pa je s tem dobila dodaten, nepredviden in relativno moteč element. Zvočna meditacija tria je trajala 45 minut in se zaključila z odzvanjajočimi akordi Sugimotove kitare.

Koncerta, ki sta se zgodila na tokratni ediciji Friforme, sta eden drugemu postavila zanimiv kontrast. Nasilno razbijanje in kričanje na eni strani ter izjemno umirjena in tiha meditacija na drugi so nedvomno pustili pečat na obiskovalcih, obenem pa odprli določena vprašanja akustične in akuzmatične narave. Vprašamo se namreč lahko, ali ne bi bilo nemara bolje koncerte takšne narave prirejati drugje oziroma jih izvajati na drugačen način. Ne moremo se namreč znebiti občutka, da premislek in izvedba teh kompozicij v kontekstu celotne zvočne slike sežeta korak ali dva premalo daleč. Ob takšnih koncertih je namreč očiten poudarek tudi na izjemno tankočutnem spremljanju podrobnosti, ki se pojavijo v kompozicijah, pri čemer izstopa težnja po akuzmatičnem spremljanju in seciranju vseh prisotnih zvokov. Kljub temu pa se vsem premišljenim in kuriranim zvokom hočeš nočeš pridružijo tudi zvoki, ki niso smiselno umeščeni v celotno zvočnost, temveč so posledica bodisi tehnike, denimo v primeru klikanja stikala na Gromovem pedalu, ali pa dejanskih okoliščin prostora oziroma ljudi v njem - v primeru šepeta ter zvokov sosednjega koncerta v primeru tria. S tem se žal spet precej očitno izpostavi meja med tem, kar naj bi dojemali kot glasbo, in pa tem, kar vržemo v koš šuma iz ozadja, s čimer slišana glasba žal ne izpolni potenciala za odpravljanje in prevpraševanje teh meja, ki ga sicer premore. Ne glede na to, pa sta bila četrtkova koncerta kvaliteten in suveren dodatek k portfoliu serialke Friforma in zelo priporočljiv obrok za ljubitelje takšnih godb.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.