JERUSALEM IN MY HEART

Bunker v Argentinskem parku, 13. 11. 2015

Petkov večer je postregel še z enim od dogodkov trenutno odvijajočega se festivala Sonica. Z dogodkom, na katerem so se poklopili vsi aspekti, smo dobili vsebinsko izpolnjujoč performans, ki je zaradi lokacijske umeščenosti lahko zažarel v najboljši luči, hkrati pa je svojih nekaj centov pridala tudi družbeno-politična situacija.  

Osrednja avdio sila Jerusalem in My Heart je Radwan Ghazi Moumneh, v mladih letih izseljen iz rojstnega Libanona, ki je aktiven član – producent in glasbenik - motrealske glasbene scene. Performans je pred prvencem živel le kot live act, na različnih krajih ter tudi z različnimi ljudmi, danes pa se pod tem imenom skriva dvojec, torej že prej omenjeni Ghazi, poleg njega pa še »Charles-André Coderre«, vizualna sila dvojca. Da je Jerusalem in My Heart res prava dvojiška tvorba, je bilo jasno na petkovi predstavitvi pri založbi Constellation Records izdanega albuma If He Dies, If If If If If If.  

Glasba s plošče je tako abstraktna in interpretacijsko odprta, da se v kombinaciji z vizualnim performansom precej bolj izkristalizira smer posamičnih skladb. Zminimalizirana in večplastna glasbena podoba, ki se premika s počasno in podtalno dinamiko, se skupaj s sliko prestavlja v jasnejši kontekst, a hkrati potencira občutek, koliko inputa moraš kot opazovalec vložiti.

Po precejšnji zamudi, ki zaradi spektakularnega prostora dogodka – bunkerja v Argentinskem parku - niti ni bila tako mukotrpna, je prišel na oder Moumneh in začelo se je vrtenje filmskih kolutov, ki so z nostalgičnim rotirajočim brnečim zvokom spremljali celoten performans. Začetek nastopa z »Al Affaq, Lau Mat, Lau Lau Lau Lau Lau Lau«, polnega hipokrizije, zasužnjevanja in brezboštva, je primerno uvedel v nemirno in tesnobno vzdušje, ki so ga stopnjevale nadaljnje pesmi. Podobe 16-milimetrskega traku so omenjeno občutje na mestih ublaževale in nekatere pesmi so celo zazvenele pomirjajoče, pri drugih se pa je z manipulacijami zaporednih slik intenzivnost skladb eksponentno povečevala.

Eden izmed zvočnih vrhuncev akta je zagotovo bil »A Granular Buzuk«, ki se je z vsakim punktnim in agresivnim udarcem iz sintetizatorja spreminjal v močnejšo izkušnjo, nad tem pa se je iz podtalno praskajočega pa do fizično direktnega zvočnega topota slišal zvok trzajočega buzuka ter videla množica korakajočih, tekajočih, kaotičnih slik ljudi. In na vrhuncu, v največji represiji skladbe, se prikaže statično ozadje zadnje plošče, ki s počasnim razlitjem barv grozi nad našimi glavami. Drugi izmed vrhov zvočne kakofonije se nam je razkril v skladbi »Qala Li Kafa Kafa Kafa Kafa Kafa Kafa« oziroma v prevodu: He Said Enough Enough Enough, ki je spet zazvenela veliko bolj intenzivneje kot na plošči, zaradi postopka šumenja zraka, diha, igranja s prepustnostjo zvoka in odličnega stopnjevanja v kaotični šum, ki se je tudi fizično razlil po majhnem podzemnem prostoru.

Moumnehov izraz je bil, spet zelo odvisno od konteksta, na čase kabarejsko dramatičen, drugič molitveno izpoveden, na mestih so se efektirane vokalne fraze slišale le kot odmevi, drugje pa so zavzele vodilno melodično pozicijo. Med mikrotonalno melodiko in zračnimi izdihi je bilo začutiti skrajno intimnost. Tako glasba kot vizualna sfera performansa vključujeta kar nekaj naravnih elementov: terenske posnetke, elemente dreves, valovanja in ognja. Hkrati pa je oboje na nek način družbeno-kulturno pogojeno, na primer projekcije uničenih zidov in bližnjevzhodne simbolike ter navidezni prepad med prepletenostjo elementov, ki prihajajo iz geografsko ter časovno različnih glasbenih tradicij. Vse skupaj je nerazdružljivo tako v formatu, torej avdiovizualnem performansu, a še bolj v vsebini oziroma v kombinaciji intimno-družbeno–naravnega, ki tvori entiteto. Pravzaprav je akt nekakšna kontradikcija, ki jo nakazujeta že v imenu. Simbol Jeruzalema, ki je intima tolikih ljudi in ravno zato tako politično in družbeno kompleksno situiran.   

Med prehodnimi plastmi, ki so se napolnjevale do vrhuncev skladb, je tenzija kdaj popustila in prikradla se je misel, kako epsko bi projekt šele zvenel s 40-članskim orkestrom, vendar pa sta po drugi strani ravno prostor in omejeno število ljudi bila ravno meja, da je koncert ostal intenzivna in intimna izkušnja. Po kakih štiridesetih minutah se je nastop končal s čutno vokalno mantro, ki se je vedno bolj oddaljevala od mikrofona, mreže med publiko in izvajalcem ter projekcijo, ki se je simbolično vrnila na začetek. Prenehanje brnenja kolutov in odmev akustičnega Oh the Money of Syria se je preselil v 60 parov ušes ljubljanskega podtalja. Srečen tisti, ki ga ob trenutni družbeno-politični situaciji, tlečemu podtalju performansa in lokaciji, kjer se je dogajal, ni vsaj enkrat spreletel srh.

V drugem delu večera smo bili vsaj v ideji priča lahkotnejšim, a nič manj intenzivnim nastopom predstavnikov elektronske kompilacije založbe Radia Študent Ctrl N: Poglavje slovenske elektronike. V raznovrstnosti pristopov do elektronske glasbe so nas do jutranjih ur zvočno dražili Jozo Elektronik, mlad dvojec C9|2, Warlord Chipmonk in Christian Kroupa.