Železniki/Jesenovec, 19.–20. 7. 2019

Pot do Železnikov via Škofja Loka je direktna, a precej zamotana. Dvoroki, a sikspeki ekspediciji se je v Ljubljani pridružil še radovedni Čeh, v Škofji Loki pa še dva lokalca. Med praznjenjem pločevink smo ugotavljali podzemne specifike tamkajšnjih krajev in ko se je še avtobus spraznil lokalcev, nam je šofer ustavil prav pred prizoriščem, ki je bilo zavoljo porušenega legendarnega kozolca premaknjeno kakih 100 metrov severneje. 

Noč je že padala, zato nisem niti rajtal postavljati šotora, tudi če bi ga imel, ga ne bi. Je pa muzika že ružila, hruščila, vpila in vreščala, kot se za pankenrolerski festival, kakršen je Krawal, spodobi. Po opravljenih vstopninskih obveznostih je bila pot do odra in šanka odprta, richemberški Anti Recesija pa so ravno končali svoje poslanstvo. Prvi ošvrk po obiskovalcih je kazal na nekoliko višjo povprečno starost, najbrž pa je tudi to botrovalo nekoliko povišani ceni točenega piva. Je bil pa šank idealne višine in ogrožujoče dobro založen, sploh s pelinkovcem, ki je med vikendom v različno kosmata grla izginjal prav genocidno hitro. 

Če smo bili prejšnja leta na Krawalu vpijoča priča praktičnemu prerezu punka in metala iz vseh tukajšnjih logov, temu pritično pa tudi taki publiki, je bilo tokrat malček drugače. Precej več je bilo bendov iz tujine, vseslovenske reprezentance med publiko pa malo manj, kar po svoje festival rine v lokalo, a ga obenem širi še na bratske narode. Ti so poleg zvočne kulise pripeljali še mnogo teatralnega, v kar so se simpatično vmešali tudi v rumeno odeti lokalni varnostniki. Tudi ti namreč niso stali križemrok, bili so namreč zadolženi za to, da tistim v prvi vrsti vračajo v roke na oder odložene embalaže piva, saj tekočina na odru ni imela garantiranega obstoja. Sredi petkovega večera že dodobra pobalinjena publika tako ni imela težkega dela z izjemo srebanja pelina, edina povsem trezna pa sta bila dva goriška mulca, ki že pred puberteto odlično obvladata pankersko folkloro. 

Kot se za tak festival spodobi, ne bomo jajcedlačili o tem in onem rifu ali žanru, rajši povejmo še, da je bila publika izjemno sproščena, s huronskimi vzkliki ter grožnjami so taki in drugačni panksi in pankse plus metalci in metalke spodbujali nastopajoče ter sebe. Takole v mrak ovita dolina, v črno odete črne duše, komolci rjavi od na šanku politega pelinkovca, tipični pankerski dovtipi, vonj po šotorski plastiki in travi, póganje, vrtenje, prosti slalom med znanimi in neznanimi facami ter oprezanje za vtihotapljenimi krimiči – ali kremplji, kot jim rečejo lokalci, ki so ujagali celo nekaj nastopajočih. Pa še obvezno žicanje čikov, pitje, vpitje in medobrazno debatno pljuvanje in – valjda – splošen kraval. 

Kje sem zadremal tisto jutro, ne vem, prebudil pa sem se pod kuhinjsko mizo adelsberške rezidence. Te je treba v vsaj eni recenziji pohvaliti za njihov edinstven festivalski angažma. Tipi pripeljejo prikolico, razprejo vojaški šotor, noter denejo tri krat dva metra dolg leder kavč v obliki črke L, zraven mizo, na kateri je plata za č'vape in kufje, in so tako rekoč samozadostni. 

Sicer nimamo podatkov o tem, kako je zadnja leta na Krawalu, a letos čez sobotni dan ni bilo kaj prida poskrbljeno za animacijo publike. Dixiji so bili sicer na voljo, šank in hranilnica pa nista obratovala, muzike nobene. Naslednjič bi lahko dali ljudem vsaj kakšne napotke, kje se da kopati v bližini – da se namreč! – ali vsaj dati v roke kake loparje za badminton. Ampak to so že stvari, ki motijo stare ljudi, zato še enkrat hvalo namenimo adelsberčanom, ki so na akumulator priklopili feršterkerijo, ki so jo kajpak imeli s sabo, in poskrbeli za popoldansko ležerni grindcore jam. Tako smo se bolj ali manj smukali okoli postojnskega šotora, peli himne ajvarju in hvalili Izetovo kiklico. 

Sobotni večer se je nezadržno približeval, zato je bilo treba obiskati hranilnico, ki je postregla z res odličnim pasuljem. Po par pivih, kranjskih Sereš in postojnskih Degress, je naša ušesa zapopadel trio Ottone Pesante. Laški heavy metal brass band ali po naše plehcore je ponovno dokazal, kako se stvàri streže, in naša že rahlo napeta jetra poslal gibati se pred oder. Med špilom so se med publiko in bobnarjem razvile luštne simpatije. V nasprotju z obema pihalcema je bil miren in statičen, z bobni pa je ružil kot svinja po krompirjevi njivi. Po pridobljenih podatkih iz bekstejdža pa je postalo jasno tudi, da s simpatijami ne bo nič, saj ima Pepe, kakor je ime bobnarju, ženo in dva otroka. Če ne, bi ga imel človek kar ves čas v garaži. Sicer pa je že tako razdelano teatralno dogajanje popestril še mimoleteči Captain Kosovo. Malce težji večer kot prvi torej. Za finalni razfuk festivala v ušesih in pred odrom so poskrbeli še poljski trashmetal crusterji Witchrite in še pred njimi reški težaki Po' metra crijéva. Slastno.

Resda je letošnji 26. Krawal že malce dišal po fotrih, kar pač pogojuje neke malenkosti, a po vsem videnem in slišanem lahko nanj še vedno računamo kot na enega tistih trdoživih festivalov, ki zagotovo niso za mehke duše in gojijo nekonformistično držo, ne jebejo dominantne družbene normalnosti, serjejo na mainstream glasbo in se ob tem še dobro imajo.

------------------

Za radijski prispevek je naštevanje imen nastopajočih nekoliko suhoparno, zato so našteta tule:

PETEK:

Anti recesija - hardcore punk (Branik)



Vanečufar - metal (Železniki)



Najbolši - hardcore punk (Kranj)



Cloud9 - rapcore (Poljska - Wrocław)



Gazorpazorp - post punk (Srbija - Beograd)



Krešo i Kisele Kiše - punk rock (Hrvaška - Rijeka)



Flaška Visočini - punk (Češka - Temelín)



SOBOTA:



Sereš - hardcore punk (Kranj)



Degress - blackened crust (Postojna)



Ottone Pesante - heavy brass metal (Italija - Faenza)



Vizelj - garažni rokenrol (Srbija - Beograd)



Po’ Metra Crijeva - ča metal (Hrvaška - Rijeka)



Witchrite - thrash metal / hc punk / crust (Poljska - Gorzów Wielkopolski)