La Jungle & Schnellertollermeier v Ch0

Recenzija dogodka
27. 9. 2018 - 17.30

* foto: Nejc Ketiš/Kino Šiška
Channel Zero, Ljubljana, 26. 9. 2018

 

Čeprav se lahko strinjamo, da showcase festivali niso ne najtrajnejša in ne najbolj na glasbene skupine osredotočena afera, imajo ti festivali gotovo vsaj eno dobro lastnost. Bendi, ki morajo pripotovati do njih, vsaj na stari celini, kjer razdalje niso gromozanske, običajno okoli datumov takih nastopov strukturirajo mini turneje. Tako se je zgodilo tudi s Schnellertollermeier in La Jungle, bendoma, ki danes in jutri nastopata na avstrijskem festivalu Waves Vienna. La Jungle so se pred ljubljanskim nastopom ustavili že v Železnikih in v Krškem, v Channel Zero pa je benda skupaj pripeljal Kino Šiška, koproducent MENT-a, ki na poprej omenjeni avstrijski festival pošilja tudi domačo ekspedicijo.

 

Na oder Channel Zera so skoraj zadržano prvi stopili Schnellertollermeier in se nemudoma spustili v Rights, uvodni štikl z zadnjega istoimenskega albuma. Power trojico Schnellmana, Trollerja in Meierja je enostavno težko opisovati z naštevanjem žanrov. Res je, da je bila večina odigranih komadov vzetih z albuma Rights, ki melje brutal jazz, math rock in še nekaj legitimno avantgardnih skovank. A ob mini zvočni utopiji, ki so jo včeraj ustvarili v Ljubljani, je takšna nenadzorljivo eklektična glasbena paleta postala norma. Na trnih nas ni več držalo zanimanje tipa karnevalske atrakcije, ki bržkone pričakuje bizarne mešanice žanrov, temveč le njim lastna notranja harmonija. V živo doživeto grajenje komadov na osnovi minimalnih sprememb šele prikaže, kako zares uigrani so, glede na širok spekter, ki ga mora vsak prispevati z individualnim inštrumentom. V tem aspektu kitarist in basist svoj zvočni spekter širita z efekti, basist tudi z godalnim lokom, bobnar pa z različnimi razširjenimi tehnikami igranja. Brez dvoma izstopajoč je bil komad Rounds, ki je s pingpongu podobno izmenjavo deloval kot sprožitelj niza prehodov iz minimalističnega vlečenja po strunah v hrupne udarce po trupu kitare. Po kratki napovedi zadnjega, še neizdanega komada, je dvorano zajel občutek sladkogrenkega pričakovanja. Na koncu bi Schnellertollermeier v njihovem mini maksimalizmu lahko poslušali še enkrat dlje, kot smo jih, a bi si obenem želeli, da bi se lotili tudi svojega starejšega, bolj improviziranega materiala.

 

La Jungle, belgijski dvojec, ki je po kratki pavzi preostanek večera prevzel v svoje roke, si s predhodniki na odru zagotovo deli maksimo intenzivnosti. A če smo Schnellertollermeier precej svobodno oklicali za mini maksimaliste, je izraz Belgijcev prej maksi minimalističen. Brutalnost v tem primeru izhaja iz repeticij bobnarskih rafalov, ki se spoščajo v brezbrižno tekmo z loopi in nojzom kitare. Slojenje, ki ga La Jungle izvajata v technoidni oziroma pogosteje krautrockovski maniri, je prebudilo tudi telesa prisotnega občinstva. Od notranjega plesa na precizno majhne spremembe Schnellertollermeier je občinstvo prešlo v šuse prehodov velikih rasežnsoti, ki sta jih brezkompromisno nizala La Jungle. Z zasluženim bisom je zvezdniško zvijajočemu se kitaristu ostalo le še ... da nas prepusti prelestni Casio interpretaciji komada Wake Me Up Before You Go.

Včerajšnji je bil koncertni večer, ki je nebrzdanost pokazal in izkazal v vsej veličini brutalnosti spajanja žanrov in fizičnega šusa.

 

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness