LAMB, BOWRAIN

Kino Šiška, 3. 3. 2015

Manchester devetdesetih ni bil zgolj Stone Roses, New Order, Happy Mondays, Oasis, bil je tudi Lamb, pod tem imenom sta tedaj Andy Barlow in Lou Rhodes izrisovala vzvode z bristolskim glasbenim svetom. Njuna glasba, čeprav oplojena z vse odmevajočim trip hopom, nikdar ni bila zares bristolska, tudi manchestrska ne, je pa v svojih ekspanzivnih ritmičnih repeticijah, čustvenem, a odtujenem vokalu in ne nazadnje v hipnotičnosti uspela ujeti utrinek obeh geografskih struj in se poenotiti v samosvoj glasbeni izraz. Ta se je v slogu njihovih sodobnikov in somišljenikov z leti spreminjal, obračunaval s preteklostjo in iskal nov izrazni kanal, samo zato, da bi lahko vnovič prevpraševal svojo zgodovino in se v njej spet našel. Temu navkljub zasedba Lamb nikdar ni uspela doseči statusa svojih bristolskih stanovnikov, je pa zato Andyju in Lou uspelo zbrati lojalno množico navdušencev, ki jih ni umanjkalo niti na torkovem zasedanju velikega odra Kina Šiška.

A pojdimo lepo po vrsti. Še preden smo svoje ušesne mešičke prepustili britanskim napevom, se je v vlogi predsidrača pred našimi očmi odvil projekt Bowrain, ki ga pestuje glasbenik Tine Grgurevič. Svoj torkov nastop je pričel izredno zadržano. Poseden pred klaviaturami je v orbito spuščal sramežljive, iz črno-belih tipk izvabljene tone, ki so se pogosto znašli v repetativni igri. Slednjo je Tine gradil s pomočjo ponavljajočih se arpeggiev, ki jih je kdaj tudi brezsramno presekal ali z njihovo pomočjo znotraj polja sodobne klavirske glasbe v slogu ljubiteljev tišine nizal skope, a prijetne dovtipe na njegovo jazzovsko zaledje. 

Nekaj kompozicij pozneje in potek odrskega dogajanja bi ne mogel razločneje doseči svoje diametralno nasprotne točke. Prihod Marija Babojelića, ki je stopil za računalnik, se je hitro razbohotil v lovljenje - pogojno rečeno - elektroakustične fuzije. Medtem ko je prvi lomastil znotraj polja eksperimentalne elektronske glasbe IDM-a in techna, je Tine Grgurevič izrisoval klavirske zvočne impresije in na ta način odpiral prostor navideznih anomalij, ki jih je lahko poslušalec ob sladkobnem melodičnem podajanju zlahka ponotranjil. Njuno zvočno raziskovanje se je prav gotovo zedinilo in v neki meri tudi zaključilo s prihodom vokalistke Lili Kongo. Tempo se je na tej točki nekoliko umiril oziroma postal nekoliko manj ortodoksen, s čimer smo bili povabljeni v zaključni, jazzovsko prepojeni del Grgurevičevega nastopa.

Predstavnika Lamb sta se ob pomoči koncertnega glasbenika, natančneje basista Jona Thorna, na oder povzpela ob 22:30 in svojo vrnitev na slovenske koncertne odre pričela brezkompromisno. Skladba In Binary, ki je v potopljenem technu donela po Katedrali, je v spremljavi zaloopanega raztezavega syntha spomnila na čas Flat Beata, hkrati pa še enkrat več opozorila, da je pohod techna oziroma housa v polje popularne glasbe vse bolj in bolj očiten. Temačna kulisa je ob spremstvu frenetičnih luči, ki so zdaj v pulzivnem, drugič odsekavem slogu neprestano rezale v glavo občinstva, so vabile na ples. Izstopala je zgolj brhka podoba v belo stolo odete boginje z nežnim vijočim se glasom.

Glasba je vzdušju nenehno sledila, le redko smo lahko namreč Lamb ujeli v nekoliko čutnejši, domala akustični podobi. Barlow in Thorne sta nenehno izrisovala kaotične, že nekoliko progresivne, hladne elektronske zvočne krajine, jazzovske eskapade, ki so po svojih lastnostih precej nasprotne čutnim Rhodesinim vokalom. Obiskovalci smo bili prepuščeni temačnemu rohnenju sintetizatorjev, ki so plesali svojo zgodbo, zaradi česar je bilo nastop izredno težko vseskozi držati na enaki intenzitetni stopnji. Iz triphopovskega sveta smo se pomikali v polje eksperimentalne elektronike in temačne ambientale. Tu so na pomoč prihajali občasni perkusijski prebliski, vztrajno motrenje občinstva in sproščenost protagonistov na odru. Barlow je izza sintetizatorjev vztrajno preizkušal svoje glasilke, Lou Rhodes pa mu ni ostala dolžna, občinstvo je zabavala z različnimi zgodbami, denimo s tisto o vražje močni pikantni omaki, ki jo strežejo v mehiški restavraciji nasproti koncertnega prizorišča.

Vrhunec nastopa je sledil v dodatku, ko smo bili prvič zares priča dinamičnemu preskoku nastopa. Skladba What Sound? je ob spremljajočem mogočnem bobnarskem tempu v ozračju pustila okus po mogočni, živi elektronski glasbi in hkrati sama po sebi ponujala vprašanje o tem, kje se je skrivala ves večer?