Leechfeast & Iamdisease

Leechfeast & Iamdisease

Oddaja
1. 6. 2019 - 16.10

Klub Gromka, 28. maj 2019

 

V tokratni recenziji se bomo posvetili koncertoma dveh domačih oziroma delno domačih zasedb Iamdisease in Leechfeast, ki sta se zgodila pred nekaj dnevi, v torek, 28. maja, v Klubu Gromka na Metelkovi v organizaciji KiborgSpužva Bükinga, ki je letos že gostil precejšnje število izjemnih mračnjaških glasbenih izvajalcev, za drugo polovico leta pa naznanil denimo koncerta Emme Ruth Rundle in Drab Majesty. Kljub temu da se neizbežno približujemo koledarskemu poletju, je vreme več kot očitno naklonjeno nekakšnemu počasnemu angleškemu doomovskemu zatonu. Morda nas za vogalom končno čaka vesoljni potop, katerega uvod bo hardcorovsko razdejanje, pravzaprav nekaj podobnega temu, česar smo bili deležni na torkovem koncertnem večeru.

Omemba vremena je zaradi skoraj dvomesečnega neprestanega dežja ali pa vsaj oblačnosti že kar nujno na mestu, zato bomo dejali, da se je pod gromkino – kadar dežuje – vedno premajhno streho stisnilo nekaj kadilcev in nekadilcev, ki so nato malo čez deveto uro zvečer prijetno zapolnili prostor Gromke. Prva je na njen oder po uvodni, triminutni tonski vaji stopila goriško-ajdovska zasedba Iamdisease, slovenska štirica s tipičnim sludgeovskim imenom ter zvočno intenzivnim hardcore in tudi metal pristopom k ustvarjanju uporniške glasbe. Zasedba je v preteklih letih izdala Demo MMX in dva albuma; leta 2012 samonaslovljen album in leta 2014 album Praznina, v preteklih mesecih pa z odrskimi nastopi prepotovala precejšen del Slovenije. Pred dobrim letom so Iamdisease kot predskupina nastopili tudi z legendarnimi sludgerji Eyehategod prav v Gromki na Metelkovi.

Člani benda Iamdisease so v pičle pol ure odigrali približno ducat skladb, med katerimi sta bili tudi dve novi z albuma, ki se nam obeta. Zasedba se je izkazala za izredno uigrano, za izbrano zvrst skoraj preveč zvočno usklajeno in naštudirano skupino, ki jo sestavljajo entuziastičen in izvežban kitarist, ki je z lahkoto preigraval raznolike kitarske vnose in katerega je perfektno dopolnjeval hitroprstni basist, bobnar, ki je bil tokrat nekoliko v ozadju, ter vokalist, ki je kot vedno v ospredju v svoji agresivni in nastrojeni formi skoraj blazno občasno zaokrožil po in tudi zavzel neokupiran sprednji del odra. Gre za mešanico hardcora, metala in sludgea, v kateri morda niti ne pričakujemo veliko izvirnosti, pa vendarle so Iamdisease pokazali veliko občutka za detajlno glasbeno sestavo kitarskih in bas linij, ki so razločevale en komad od drugega, čeprav je bil ritem skladb bolj kot ne ves čas koncerta podoben. Hiter, surov, napadalen.

Povsem drugačna zvočna zgodba pa se je odvila točno ob 22. uri, ko so na oder stopili še Leechfeast, nizozemsko-slovenski sludge doomsterji, ki so glasbeno pot pričeli na slovenskih tleh pred dobrim desetletjem, pridružil se jim je še bobnar Hans z Nizozemske, večina članov pa danes živi in dela po Evropi. Torej pretežno domač bend, ki je z zajetnim številom turnej glasbo že ponesel v svet in izdal dve plati ter kup demov, splitov in EP-jev, njihovo udejstvovanje pa je glasbenim ljubiteljem večkrat priporočila tudi darkerska spletna revija CVLT Nation. Zadnji v vrsti EP-jev je svet ugledal pred dobrim mesecem pod naslovom Village Creep. Prvi skladbi z izdaje, prav tako poimenovani Village Creep, pa so vdahnili tudi podobo z aprila izdanim črno-belim videospotom.

Zasedba Leechfeast je predstavitev novega EP-ja Village Creep v Gromki sicer pričela s komadom z njihovega predhodnega albuma Neon Crosses iz leta 2018, poimenovanim Tar, med igranjem katerega nismo mogli preslišati rezkega visokega tona, ki ga je porodila činela vsakokrat, kadar se je je bobnar dotaknil s svojim preciznim sunkovitim udarcem. Že sicer je bil, kot se za doom spodobi, zvok bobnov skozi celoten koncert izrazit, zelo močen, težek, skorajda strasten in občasno gotovo tudi ušesom škodljivo predirljiv, omenjeni visokofrekvenčni zvok činele pa je vsakič znova pretrgal počasen doom ritem in vibe skladbe Tar in bil vidno v veliko veselje tako bobnarju kot vokalistu zasedbe Leechfeast.

Po prvih desetih minutah koncerta Leechfeast so se člani lotili še predstavitve novega EP-ja, in sicer kar po vrstnem redu s prvo skladbo na plošči, Village Creep, in z drugo ter zadnjo z albuma, poimenovano Cold Flow. Ko je kitarist v drugi polovici skladbe Village Creep odložil kitaro in na novem komadu pričel za nekaj minut »sukat mešalko« in producirat zapomnljiv, res nekoliko strašljiv ponavljajoč se elektronski insert, je bas kitarist medtem zapolnil kitarsko »praznino« s tipično doomovskimi bas linijami. Uglašenost benda so nekoliko zmotili le vokalistovi občasno neslišani nižje odpeti toni. Nekje po prvi tretjini naslednje in na veliko žalost prisotnih tudi poslednje skladbe večera Cold Flow je tudi basist za trenutek odložil svoje »osrednje« glasbilo in poprijel za saksofon, iz katerega je iztisnil nekaj krikov, ki pa niso zmogli preglasiti žmohtnega doomovskega udrihanja in distorzirane kitare.

Razen mestoma nekoliko pretihega vokala sta bila koncerta obeh zasedb, tako Iamdisease kot Leechfeast, tehnično izvedena brezhibno. Gromka se je v torkovem koncertnem večeru potrdila kot zvočni raj za distorzirane in agresivne zvoke. Dogodek se je zaključil točno ob 22.30 in je bil sestavljen iz dveh enako dolgih, skoraj diametralno nasprotnih si glasbenih delov, ki sta lepo dopolnila drug drugega z raznolikim ritmom, a se povezala v med seboj podobni uporniški oziroma nestanovitni vsebini. Gromko smo zapustili s krvavečimi ušesi, v uslužbencem prijaznem tajmingu, torej »pravočasno«, da nismo v sredino tedna neprespano zaplavali, temveč budno stopili v lužo bodočega vesoljnega potopa.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness