MAARJA NUUT

MAARJA NUUT

Oddaja
22. 3. 2018 - 14.30

Klub Cankarjevega doma, 20. 3. 2018

 

"Do you really want more?
It won't get any happier." Maarja Nuut.

Za vzpostavitev koncertnega vzdušja, ki ga bo današnja recenzija zgolj poskušala orisati, začnimo na ajdovih poljih, kamor je pobegnil konj. Lahko si predstavljate, da je ta konj vaš in da tepta in grize sosedovo zelenjavo. Ker ga nikakor na znate ukrotiti, povabite volka, da to stori namesto vas na očitno edini možen način. Tako, da konju zavije vrat. Na podobnih, zgolj na videz predvidljivih zgodbah je slonel recenzirani pripovedovalski koncert, ki se je zgodil pretekli torek.

V Klubu Cankarjevega doma se je na prvi pomladni večer nabiralo jagode, sprehajalo po puščavi, sekalo breze ter zavijalo konjem vratove. Vse te reči je z glasom in drugimi zvoki počela estonska violinistka Maarja Nuut, ki je pri nas koncertirala že v okviru festivalov MENT in Kavč, pred leti pa tudi kot članica folk zasedbe Ethno in Transit. Če vam ime zveni znano, je lahko razlog tudi ta, da je na valovih Radia Študent preteklo nedeljo njena zadnja plošča Une meeles zasedla prostor etra v vsaj dveh oddajah, in sicer Razširjamo obzorja ter Globaluna, k poslušanju katerih vas nagovarjamo tudi na tem mestu. Koncept koncertov v okviru omenjenega albuma Une meeles ali v angleškem prevodu In The Hold Of A Dream se je od solo nastopov in zgolj preigravanja posnetkov s plate razširil v občasno sodelovanje z estonskim elektronskim glasbenikom Hendrikom Kaljujärvom, ki pa ga v Klubu CD tokrat nismo slišali. Kljub temu pa bolj odprta forma kompozicij, kljub slišno precizni in izjemno premišljeni izvedbi, ni umanjkala.

Maarja ne odkriva tople vode, linije njenih kompozicij, vsaka zase, zvenijo preprosto in minimalistično, kar pa niti malo ne diskreditira torkovega koncertnega nastopa. Veliko pomembnejšo vlogo od iznajdljivih rešitev igranja ljudskih melodij, ki jih v resnici niti ne manjka, Maarja vzpostavi skozi atmosfero ter zankanje ritmičnih zvokov in melodij, kar opazno poudari performativno plat nastopa. Zavoljo nekaterih skladb je izvajalka namreč tudi zaplesala, kaj zašepetala ali pa oponašala zvoke, ki jih proizvedejo konjska kopita ob udarcih v tla. Poleg polaganja zvočne atmosfere z glasbo pa je Nuut pripovedovala. Pri pripovedovanju si je v podlago nasnela krajšo melodijo. S tem je še močneje prepletla glavni niti svojega koncerta. Bolj kot same pripovedi o pticah, konjih, sestrah in brezah, ki so se navezovale na igrane ljudske skladbe, so Maarjino muziko naredile dostopnejšo njene neposredne izkušnje in anekdote, povezane s skladbami. Ena izmed takih anekdot je bilo njeno pojasnilo o otroški predstavi in zvočnih puščavskih pokrajinah, ki se rišejo v kosu Kargus, ali pa zaključni valček, katerega anekdota traja dlje od same skladbe.

Koncert se je odvil v dveh prepletenih linijah, linijah glasbe in zgodb, ki so prehajale ena v drugo. Ta fluidni pretok je občinstvo dopustilo in je uletavalo le s krajšimi aplavzi, vendar je te, prekinitve z aplavzi namreč, izvajalka mestoma ostro izvedla tudi sama. V kompozicijah so se plastile nazankane, že omenjene preproste linije tako zvokov violine kot njenega glasu. Melodije, ki so spominjale na otroške izštevanke ali temačne uspavanke, so se z dramaturško natančnostjo nabirale in iz všečno prijetnih v krešendu prešle tudi v škripajoče zvoke, ponekod podkrepljene z elektronskimi beati. Med različnimi načini igranja pa velja omeniti še manjši ozvočen pod, ki je bil postavljen na samem odru. Nanj je Maarja zaigrala, ko je plesala in z udarci in podrsavanji tlakovala eno izmed melodij, ki jo je bolj kot ne odbrenkala na violino med vrtenjem po svojem malem podu.

Motivika njenih pesmi Izhaja iz estonskega oziroma tudi širše skandinavskega prostora, iz zgodovine poganstva, preko katerega se je ohranilo kar nekaj obredov, ki jih Maarja, kot se je na koncertu izrazila sama, geekovsko preučuje. S svojo interpretacijo arhivskih posnetkov, iz katerih črpa material za igrano muziko, kritično pristopa do starih vsebin, kar nam med koncertom razlaga, ko pripoveduje o svojih pomislekih o tem, komu je sploh mar za valčke iz denimo marginalnih estonskih otokov. Nujnost kritičnosti in odgovornosti do arhivskih vsebin poudarja tudi programska vodja letošnjega enaindvajsetega Pripovedovalskega festivala Špela Frlic, ki pa v duhu Maarjinega koncerta v festivalsko knjižico zapiše, da je potrebno do neke mere ljudsko pripovedovanje izumljati na novo, ga prilagoditi tako, da bo za današnji čas živo.

Koncert se je začel tiho in šepetavo, razvil pa se je v ne zgolj melanholično in milo vzdušje, temveč je skozi zgodbe, ki jih je spretno recitirala, njen nastop dobil zelo žive, a morbidne podtone, kar je še sama pred drugim dodatkom komentirala v stilu »moja muzika se ne bo razvila v nič bolj veselega«, česar pa si niti publika niti recenzentka tega koncerta, če gre soditi po končnih navdušenih odzivih, očitno nista želeli.

 

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness