Matej Stupica in Jaka Berger – Brgs: Partíja

Matej Stupica in Jaka Berger – Brgs: Partíja

Recenzija dogodka
23. 1. 2018 - 14.30

osmo/za, 18. 1. 2017

 

Decembra lani je vrata odprla osmo/za, konzorcij zavoda Projekt Atol, zavoda Delak in društva Ljudmila, in sicer v osmem nadstropju stavbe Avtotehne blizu Bavarskega dvora. Jaka Berger - poslušalcem RŠ-a bolj znan kot Brgs - in Matej Stupica sta v osmo/zi v treh januarskih datumih, od katerih sta se dva že zgodila, zadnji pa bo ta četrtek, predstavila projekt Partíja. Gre za »interaktivno zvočno postavitev, ki posebnosti in principe igre kart, igranja inštrumenta in glasbene improvizacije združuje v začasni performativni situaciji«, kot je zapisala kuratorka in tekstopiska Lenka Đorojević.

Obiskovalec lahko k instalaciji pristopi na dva načina – kot zunanji opazovalec, poslušalec, raziskovalec ali kot aktivni člen v procesu generiranja zvoka. Že zgolj zunanjemu opazovalcu dogodek ponuja zanimive razsežnosti za raziskovanje. V popolnoma zatemnjeni črnini prostora osmo/za sta osvetljeni zgolj dve površini: zelena miza, okrog katere so v osnovi postavljeni štirje stoli, čeprav glede na interes obiskovalcev število včasih poskoči tudi do osem, ter notranjost koncertnega klavirja, obogatena z metlicami in kladivci, ki jim MIDI signale pošilja mali digitalni vmesnik Arduino, tudi vsem na očeh. Arduino in miza za Remi komunicirata preko kamere, ki je postavljena nad igralsko mizo in pošilja signal v pravtako digitalni vmesnik Raspberry Pi. Kazino mizo na sredini krasi naslikan črn kvadrat, v polje katerega se odlaga neželene karte v partíji. Posebej za ta projekt oblikovane karte prepozna Raspberry Pie, ki dalje Arduinu sporoči, kateri MIDI loop naj zaigra. Ko na mizo pade naslednja karta, Arduino določene signale prejšnjega loopa opusti in mu doda novi karti pripadajoč set vzorcev. Vse to se ne dogaja, takoj ko kamera karto prepozna, Arduino namreč počaka na zaključek fraze, preden zamenja vzorce. Ne zamenjajo se vsi vzorci z vsako karto, ampak se vse skupaj zgodi postopoma. V smislu ritma se torej zadeva v izogib zmedi precej usklajuje, s podobnim ciljem pa avtorja furata določeno logiko tudi ob izbiri melodij. Minimalistično grajene melodije, navdahnjene z opusom Steva Reicha, Philipa Glassa in sorodnih novodobnih klavirskih klasikov sta avtorja izbrala, ker najlažje funkcionirajo med seboj.

Karte so oblikovane posebej za to priložnost in v sebi združujejo tako vizualne trike (figure na križih npr. predstavljajo ljudi v povezavi s Cerkvijo, piki so mafija ...) kot navihane elemente glasbe (Ace of Spades je navdahnjen z melodijo istoimenske skladbe, Joker je melodično in ritmično podivjan, številke lahko predstavljajo intervale ali ritmične vzorce itd.).

S sprehodom čez preprosto, a vizualno učinkovito in prefinjeno prirejen prostor lahko torej razumemo vse te tehnične elemente koncepta projekta Partíja, imamo pa tudi možnost, da igro preizkusimo še sami. Takrat se zgodi ključen preskok med umetniško glasbeno instalacijo in, recimo temu, participatorno prakso. Če lahko z vidika zunanjega slušatelja zadevo analiziramo z določene nevtralne distance, včasih nasedemo glasbenemu suspenzu in nas kak dramatičen preskok v zvoku preseneti, pa nam vse skupaj postane veliko bolj jasno, ko se usedemo za igralno mizo. V nekakšnem badass kazinojskem duhu nam je ponujen viski in lahko se potopimo v igro. V praksi stvar večinoma sicer ne deluje tako dramatično, saj je za mizo veliko govora o pravilih, pa o ilustracijah na kartah, njihovi debelini in teži, izvedbi tiska ... a na tem mestu vstopi tudi prav posebne vrste dinamika med tem, da igralci pozabijo na dejstvo, da producirajo zvok oziroma igro pač zgolj igrajo, in tem, da določena karta, ki pade, proizvede zvok, ki ga igralci zaznajo in so nanj na nek način precej ponosni ali pa (sicer redkeje) tudi razočarani. Če je bila igra na začetku osnovana kot set navodil za improvizacijo in so bili igralci precej bolj muzikalni v tem, kar so počeli, in skratka toliko bolj zavestni, sta se Brgs in Stupica z namensko odločitvijo za igro, v kateri ti takšno zavest poskusita odvzeti, zadevo definitivno spustila v milje nezavednih procesov ustvarjanja glasbe oziroma zvočnosti. Hkrati pa se kot aktivni člen v procesu generiranja zvočnosti v prostoru težko popolnoma distanciraš, saj se s táko neposredno vpletenostjo v igro in neposredno bližino klavirja ne moreš izogniti temu, da bi prisluhnil rezultatu lastnih potez in ostalih igralcev. S tega vidika bi bil potreben eksperiment: postaviti igralce v ločen prostor in jih tako popolnoma distancirati od zvoka, slušateljstvo pa bi prav tako ne imelo uvida v igro in bi jih zvok lahko pristneje presenečal. S to distanco bi morda lažje tudi bolj kritično pristopili k zvočnemu produktu in ga lažje vrednotili. Približali bi se polju generativne glasbe, terminu, ki ga je Brian Eno skoval, da bi opisal vedno spreminjajočo se glasbo, ki jo generira določen sistem. Koncepta Partíje sicer ne moremo opisati s točno tem pojmom, a z ločitvijo tistega, ki zvok povzroča, in slušatelja bi se pravzaprav poigrali z izenačevanjem človeka in stroja, orodja, ki glasbo generira.

Partíja je skratka intrigantna v smislu obeh v uvodu predstavljenih vstopov v izvedbo, a morda vseeno kanček zanimivejša takrat, ko v njej aktivno sodeluješ. Ker je ekipa Berger-Stupica-Magajna v sodelovanju z elektro inženirjem Branetom Ždralom in programerjem Maticem Potočnikom tehnični skelet instalacije skozi čas že konkretno postavila, nas sedaj zanima predvsem, kako lahko stvar še nadgrajujejo, razširijo in postavljajo v nove, širše kontekste. Do takrat pa lahko sodelujete še vsaj v četrtkovi zadnji Partíji tokratne serije, v prostorih osmo/za ob 20h.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.