Sleep, Cojones

Sleep, Cojones

Oddaja
20. 4. 2019 - 14.10

* foto: Kaja Brezočnik
Kino Šiška, Ljubljana, 18. 4. 2019

 

Najbrž ima vsak izmed nas zgodbo o tem, kako je prvič (in potem še desetkrat isti dan) poslušal komad Dragonaut. Ali kako je prvič z bongom med nogami krvavih oči odsedel stonersko epopejo Dopesmoker. In kako po tem na glasbo, na jammanje, na Riff nikdar več ni gledal enako. Utrgali smo sad z riff treeja; zgodil se je nepovraten proces.

Legendarni kalifornijski stoner rockerji pred njihovim premiernim nastopom na naših odrih
 / 13. 4. 2019

Kar legendarni kalifornijski stoner doom trio Sleep, ob upoštevanju pionirske vloge znotraj metala, razlikuje od njihovih sovrstnikov iz zgodnjih 90. let, kot sta Nomeansno in Melvins, je zmožnost, da s svojo sveto bong vodo in kadilom prekrstijo poslušalce iz povsem različnih vetrov. To so ponovno afirmirali v četrtek, ko smo v razprodani Katedrali na prvem slovenskem koncertu glave zibali ljudje iz vseh generacij in ozadij. Predvsem je bilo opaziti veliko južnih, severnih in zahodnih sosedov, ki so tišine med komadi zapolnili s kakšnim prikupnim dio porco. Ljudje so torej prišli od daleč. Šlo je za gostovanje s pridihom ekskluzivnosti, saj so na tokratni turneji obiskali le nekaj evropskih mest. Kaj je torej tisti skupni imenovalec fenov zasedbe Sleep? Ljubezen do cannabisa? Strast do skrajne distorzije? Občutek vrtoglavice in dezorientiranosti zaradi psihedeličnih učinkov repeticij enega in istega riffa? Še najnatančnejši odgovor se zdi, da gre tu za idejo izkušnje, ki izvira iz poslušanja zasedbe Sleep. Izventelesna, izvenčasna, šamanska, mistična izkušnja, ki je, ob upoštevanju bendovega kultnega statusa, nedvomno privabila pisano druščino tudi takšnih, ki so se odzvali predvsem na hajp, ovit okoli četrtkovega dogodka.

Morda je k številčnemu obisku hrvaških fenov doprinesla izbira zagrebških psihedeličnih stoner rockerjev Cojones, ki so prvi zasedli Šiškin veliki oder. Žal smo njihov nastop ujeli samo za rep, ko so pred občutno napolnjeno Katedralo energično odigrali komad Opium z njihove aktualne plate Resonate. Sledilo je polurno čakanje. Redkokdaj je predkoncertna napetost zrežirana tako spretno, tako domišljeno. In komaj kdaj ime Katedrala tako lepo sovpada z vsebino, ki je v njej predstavljena. Nenazadnje gre v primeru Sleep za svojevrstno liturgično glasbo.

Pogovor s kultnimi stoner/doom metalci pred nocojšnjim nastopom v Kinu Šiška
 / 18. 4. 2019

V prostoru se je počasi dvigala koprena ozelenele megle; v plejlisti so se predvajale mistične filmske skladbe Ennia Morriconeja, Alana Howartha in Larryja Hopkinsa. Nazadnje pa smo bili prepuščeni objemu dimne zavese ter posnetku pogovora med kontrolnim stolpom in bržkone pilotom kakšnega ameriškega bombnika. Veliko statike, šuma, napetosti, ... Počasi smo izgubljali kontakt z Zemljo. Vmes sta roadija samo za trenutek z dvakratnim testom zvoka basa in kitare nakazala, kaj nas čaka, in pognala kri po žilah. Trije Ampeg ojačevalci in en Orange za bas kitaro ter šest Marshall glav in boksov za kitaro... wall of sound, kot ga še nismo občutili.

Iz bombniških višav smo bili ob odzvanjaju prvega riffa v posneti različici 17-minutnega komada Leagues Beneath katapultirani v globočine distorzije. Fizična prezenca njihovega zvoka, občutek mravljincev v vretencih, gmotnost frekvenc, ki le-te prebadajo, vibriranje kože in plapolanje dlak, skratka vrvohodska hoja po mejah človeških sposobnosti absorpcije zvoka, so ključni elementi v izkušnji koncerta zasedbe Sleep. Gre za nekaj primitivnega, vselej ponavljajoče se zaporedje treh, štirih, petih basovskih tonov, ki razgibavajo notranje organe, nas zazibajo v fantazmagorično stanje zamaknjenosti, in ob tem dosegajo zdravju škodljive glasnosti tudi do 120 decibelov. To lahko imenujemo zgolj in samo z označevalcem rifftual, eno izmed hudomušnih besednih iger iz komada Giza Butler.

Velikani mojstrstva svoje izdelane obrti, ki so kot taki lahko tudi boljši kot kdajkoli prej
 / 1. 5. 2018

Koncert zasedbe Sleep je moč primerjati s poslušanjem njihovega albuma Dopesmoker. Če odmislimo redkobesedne pavze, se je namreč osmerica komadov odvila kot kontinuirana seansa raziskovanja enega in istega riffa na tisoč in en način, počasneje, intenzivneje, bolj zapacano. Tokratno koncertno izkušnjo, ki po besedah Matta Pika v RŠ intervjuju, nikdar ni ista, bodisi zaradi izbora skladb bodisi zaradi deleža improvizacij, so v večini zaznamovale skladbe s povratniške mojstrovine The Sciences. V setlisto so vključili še lanski single The Clarity ter evergreena Holy Mountain in seveda, kot zaključno skladbo večera, Dragonaut. V tem prehajanju med obdobji zaradi slogovne in zvočne enovitosti ni bilo opaziti kakršnihkoli odklonov. Vendarle je bila zvočna gmota, ki je prihajala z odra, na trenutke neobvladljiva celo za tehnike. Izpostaviti gre občasne trenutke nerazločnosti vokala Ala Cisnerosa, ki se je, obdelan z efekti in potopljen med frekvence kitar, mestoma izgubil v zvočni sliki. Enako lahko bi dejali za Pikeova riffovska predrkavanja, ki so občasno razvodenela v brezoblično gmoto distorzije. Toda na koncu so prav brezobličnost, nedefiniranost, repetitivna in lebdeča narava ključne v karakteristiki glasbe benda Sleep, ki jo skupaj vselej drži počasna in zapletena, na svoj način razvlečena, pavz polna ritmična podstat Jasona Roederja iz Neurosis.

Dobili smo generično izkušnjo stoner metala v najboljšem pomenu besede. Četrtkov koncert je tako moč osmisliti predvsem skozi prizmo asociacij in metafor. Gre za glasbo, ob kateri užitek ne izvira iz njene strukture in variacij, torej iz specifik. Pravzaprav se ugodje skriva ravno v odsotnosti kakršnihkoli pričakovanj, v smislu, okej, zdaj bo tukaj tisti hud solo, tisti hud vokalni del. Privlači nas prav enovitost zvočne gmote, ki nas požira. Sleep so ultimativni jam band... nekaterim v najboljšem primeru predstavljajo samo najboljši Black Sabbath tribute band. Za veliko večino pa so nedvomno ena najbolje konceptualno zaokroženih, načelnih, zabavnih in samosvojih glasbenih grupacij znotraj sfere težkih kitarskih muzik. In ena redkih, ki je disociativne učinke trave in halucinogene učinke LSD-ja zmožna tako temeljito prevesti v vibriranje strun in bobnarskih open. V razprodani Katedrali so Sleep dva dni pred Svetovnim dnevom kajenja marihuane uprizorili ritual za vse častilce riffa in vse, ki gojijo. In z njim do zadnjega upravičili svoj druidski status.

»The rifftree is risen - the bong is to live in
An ounce a day, lightens the way
Salutations to the cultivators ... «


* foto: Nenad Mandić‎

Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.