Kino Šiška, Ljubljana, 8. 12. 2020

Nastop skupine Smrt Boga in otrok je vedno nekaj posebnega. Na kontroverznem Legit Shitu leta 2017 so napolnili oder in repali vsepovprek. Zavzemali smo bregove: kdo je jači, Matter ali SBO? Na enem odmevnejših koncertov v Gala Hali so se ovijali v slovensko zastavo in deskali po publiki. Spraševali smo se o njihovem nihilističnem podjebavanju: performans ali žurka? Potem so marca tik pred karanteno potihem napolnili Gromko in nepripravljeno repali čez svete inštrumentale stare šole. Premišljeno trolanje ali ena smetana za frende? V torek so se na oder vrnili zopet drugačni, ponovno z močno podporo na družbenih omrežjih in končno spet z jasnim načrtom.

Vemo, da so s Psihonavtom spet pokazali podobne ambicije kot s prvim odmevnim singlom Tipi so pičke. Vemo tudi, da veščim nastopačem posledice koronavirusa morijo, da pa so zato morda še bolj navdušeni nad poezijo in dramatiko. Pa še to: menda jim prav toliko sede tudi old-school in backpack rep. Slog SBO ni vihanje nosu nad vsem, kar po njihovem spada v množico konvencialnega, temveč do vseh ponarodelih glasbenih ikon vzpostavljajo dvojen odnos in tudi nastop v Šiški se je odvijal okrog te bolne ljubezni. 

Beno je nastop zelo prepričljivo otvoril s poezijo, ki ni bila preveč zavozlana za sprotno razumevanje, čeprav z metaforami ni skoparil. Sledila je menjava kadra, pred nami se je znašel Fifta in navdušujoče odrepal še o posvetnih temah. Glasova sta združila v znanem hitiču Puši kurac. Vedno bolj se zdi, da se vsaka rep skupina v Sloveniji v resnici trudi s poetičnostjo, potem pa jo zreducira na parti šlagerje. V večni provokativni uspešnici Sara Bezovšek so se končno pojavili vsi člani. Sicer pa članstvo SBO zaradi prekrivanja z Guapo Gangom in raznimi druščinami ni bilo nikoli povsem jasno. So brezdomci pod Zmajcem del SBO? So dramski igralci SBO? So ljubljanski fejmiči SBO? V večerni zasedbi so SBO sestavljali Juca, Mili, Fifta in Beno ter Vid za mešalko. 

Spet smo se lahko naužili lanskih potegavščin s starodavnimi podlagami, ko so Rane odrepali na staccato godala s pesmi Od ljudi za ljudi. Tudi Stremeckega inštrumental smo slišali, in marsikdo bi si ob tem bogoskrunstvu celo pokril ušesa. S kostumografijo so prav tako naslavljali novejšo lokalno zgodovino, iz kadra v kader so jo premišljeno menjali. Bili so v trenirkah, oblekah in uniformah; vse, da so peljali živo pripoved naprej. Za težko pričakovane Zvezde Granda se je pridružil Miha Mih, oblečen kot član Peaky Blindersov. Kako so cel koncert izpeljali tako čarobno in gladko? Za epileptike nevaren set v WC-ju, kjer se je za intermezzo odvrtel le komad Minhen, je bil kot nekakšna krsta z dvojnim dnom. Citiramo lahko: “Klovni v očeh”. Medtem pa so nas popeljali v zaodrje in v naslednjem kadru spet improvizirali znotraj premišljenega režijskega okvira. Povezovalni rezi so bili tudi vaporwave izseki iz reklam in Dnevnika ob osamosvojitvi, ki so odgrinjali drugo tretjino domovinsko naravnane izpovedi. Koliko ironije in koliko kritike se razbere v njej, pa je stvar vsakega posameznika. Sledeči so bili inštrumentalno tako močni kot prej omenjeni Psihonavt, Fifta je v videospotu celo poustvarjal predstavljene plesne gibe, Juca in Beni sta igrala, le Mili se je na trenutke še lovil in le odpiral usta pred mikrofonom. A čez izvedbo še kaj slabega težko rečemo. Na mikrofonih so bili vsi člani najmanj izvrstni, kristalno jasni v izgovorjavi in presenetljivo točni v petju, tudi tistem brez autotjuna.

Do te točke smo bili priča domišljeni in pestri uprizoritvi smrti Boga, a kje je otrôk? Proti koncu se je koncert kar nekako razpustil in na prelomu v zadnji kader se je začelo brezskrbno rajanje. Komadi so postajali neprodorna gošča, ki ji zvestoba enemu slogu rimoklepaštva ni koristila. Tudi poetični izlivi so postali bolj zabavljaški, navrgli so imena cele ljubljanske nočne, glasbene in Instagram scene, ki jih razen Jizaha ne bomo ponavljali. Veste, kdo ste. Igrivo laskanje, spakovanje in prevevajoče canje bi bilo odlično izhodišče za še en Guapo hitič, ki bi ga na pravem koncertu za publiko morda še zavrteli. Afterice žal nismo uslišali, čeprav so utrujeni, razglašeni in prepoteni ustvarili ujemajoč se ambient. Ko smo v zadnjih minutah enournega koncerta nestrpno čakali konec, smo se spomnili, da smo mi rave, oni pa smeti. 

Smrt Boga in otrok so domači publiki brez dvoma pokazali potencial spletnih koncertov. Dramski učinek je bil ogromen, pripomoglo pa je zelo doživeto izvajanje komadov; trening s pravo mero improvizacije. Za februar so napovedali plato, ki bo produkcijsko brez dvoma dovršena. Vprašanje pa je, če bo tudi jezičnega žmohta dovolj za magično izkušnjo, ki jo promovirajo, saj se je proti koncu koncerta urok razblinil. Pubertetna mulavost in kafanska prostaškost včasih prevzameta vajeti in zasijeta nad sporočilnostjo, kjer SBO nehote še vedno capljajo za Wndetom in Matter. So udarnejši, drznejši in aktualnejši, motivika pa vendar zadehti po tujih spalnicah. Včasih zmanjka prostora za sâmo glasbo. Torkov koncert je to prikazal s kontrastom, ko je večidel izpostavil najmočnejše performativne vzvode te skupine. A naj nam ne bo žal žgečkljive štance ljubljanske realnosti, ker so tudi Fužine ob svojem kultnem statusu predvsem monotone. Na balkonu pa je njega dni sedel marsikdo, zato le prisluhnite, ali boste v naslednjem komadu vi.