SONICA 2018 - 10. obletnica, 1. del

SONICA 2018 - 10. obletnica, 1. del

Recenzija dogodka
2. 10. 2018 - 14.30

različne lokacije, Ljubljana, 24. - 29. 9. 2018

 

Naš slovar pravi, da biti občutljiv pomeni biti sposoben zaznavati, občutiti, čustvovati, doživljati. Občutljivo pomeni tisto nekaj, kar s časom prinese spremembo, reakcijo. Občutljivo je orodje, ki izmeri tudi zelo majhno količino in nenazadnje je nekdo, ki ni sposoben uspešno prenesti negativnih okoliščin, vplivov. Če besedi občutljiv priključimo predpono pre, stopimo še korak dlje in nakažemo nekaj presegajočega, nekaj, kar je v našem primeru še bolj dovzetno, je pravzaprav že preveč, izraža količino ali mero, ki je večja kot ustrezna.

Preobčutljivost je bila osrednja tema 10. edicije festivala Sonica, tema, ki prej kot sočno in privlačno zveni iskreno. Biti preobčutljiv namreč ni vrlina, je prekletstvo. Je pa res, da je treba vsaj nekaj moči, da se o tej preobčutljivosti spregovori, da se jo reflektira. Ni neresnica, da te nekaj hudo prizadene ravno zaradi manka izkušenj, ko te nekaj usodno sesuje zato, ker česa takšnega še nisi doživel. Našo preobčutljivost merimo bodisi kot individualno ali kolektivno ... mi se bomo odločili za slednje. Razmišljati o kolektivni preobčutljivosti pomeni zajeti populacijo posameznikov, ki imajo denimo vsaj skupno izhodišče, čas rojstva; če se omejimo na povprečno starost obiskovalcev Sonice, to pomeni, da operiramo nekje z letnicami rojstva okoli leta 1980. To so bili časi, polni idej o svetli prihodnosti, ko je tudi sedanjost še dala kaj od sebe, rojenim v tistem času se je pripisovalo, da lahko postanejo, prav karkoli si želijo, vse poti so bile na stežaj odprte … do danes. Do današnjega časa hypeov, ko si sicer lahko, karkoli si želiš, a to več nima pomena. Ob poplavi informacij, hiperprodukciji in plehkih odnosih se je izgubil ves smisel. Kako se torej ločiti od preobčutljivosti v situaciji, ko smo pričakovali svet, ki bi nam bil pisan na kožo, a smo namesto tega trčili ob zid, zdaj pa moramo vsak zase šele izgraditi vse nove pomene in jim pripisati nekaj smisla?

Pa prenesimo našo idejo o preobčutljivosti na sam glasbeni program festivala Sonica. V četrtek nas je v Kinu Šiška po preciznem Binetu in brezkompromisnem Lifecutterju v svoj sanjski svet popeljala Aïsha Devi. Brbotajoči in gladki pritiski ozvočenja so nas toplo in nežno objemali ter stiskali k sebi, dokler nas izvajalka s svojim nadnaravnim vokalom ni dokončno hipnotizirala. Že res, da je znano, da je Aïsha predvsem globoko v stiku s svojo duhovno platjo in da njeni nastopi še najbolj spominjajo na mašo, a vendar so vibracije njenih glasilk in višina njenega glasu prodrle tja, kjer smo nekaj morali začutiti, četudi se nimamo za verujoče. Neumestljiv jezik se je izkazal kot tisti tolažeči in razumevajoči element Aïshine glasbe, ki si utre pot tudi tja, kjer ušesa ne razumejo.

Po Aïshi sta kot strela z jasnega območje naelektrila Giant Swan. Kaj se je zares zgodilo, tega ne ve nihče ... Stopila sta na oder in obiskovalce festivala za eno uro priklopila na infuzijo občutij ekstaze. Potem sta končala. Moč njunega živega nastopa je izjemna, vsa DIY punk techno spika šele ob live performansu izrazi ves svoj pravi pomen, ko kot obiskovalec obsedeno plešeš po nareku Giant Swan, brez časa za ustavljanje, brez možnosti za predajo. Enkratna, visoko koncentrirana izkušnja katarzičnega preloma vseživljenjske energije.

V Cankarjevem domu smo v petek preobčutljiveži predvsem testirali lastne meje potrpežljivosti. Nastopali so Jason Sharp, Adam Basanta, Sote, Tarik Barri ter domači Container Doxa. Vse lepo in prav, a če bili nastopi vsake od treh zasedb za vsaj 20 minut krajši, bi bili prav vsi obiskovalci za potenco srečnejši. Muka ob dolgih slovesih še nikoli ni imela tako bližnje sorodnice. Glede na količino slišanega je seveda nemogoče reči, da vmes nismo tudi uživali, a žal ne moremo reči, da bi si želeli, da bi ti koncerti še kar trajali in trajali. Morda je na mestu izpostaviti vizualije Tarika Barrija, ki so bile verjetno eno izmed izjemnejših del petkovega večera v Linhartovi dvorani, predvsem zato, ker se je zdelo, da so edine skrbele, da obiskovalci ne bi popolnoma izgubili zanimanja za dogajanje na odru.

Razvajeni in tudi že nekoliko razdraženi smo se od letošnjega festivala poslovili v soboto v Klubu Cankarjevega doma, kjer je 10. poglavje Sonice zaokrožil nastop Williama Basinskega. Preobčutljivost so travme, so frustracije, so nevroze, so panični napadi, je tesnoba, je stres, je semenčece, s katerim moramo zanositi, da bi izbezali rezultate ugodja. Utopiti vso žalost sveta v milozvočju pretakanja zank magnetofonskega traku … to pa je nekaj. Pogrebna glasba, ki nežno uspava utrujeno telo. Tla Kluba Cankarjevega doma še nikoli niso bila tako udobna.

Pomirjevalo z veliko začetnico, muzika, ki preobčutljiv možgan pomiri, to je na koncu tisto, kar preobčutljivost naredi veliko, in njen antipod, tisto, kar preobčutljivost lahko pomiri. Globoka brezna in visoke gore še nikoli niso šli slajše skupaj; za vsa ekstremna občutenja vsekakor potrebujemo globoke odklone v eno ali drugo smer, ne eno brez drugega. Tako nam je Sonica na koncu s temo preobčutljivosti servirala hkrati tudi premoč, ki se skriva v ozadju. Navsezadnje, biti preobčutljiv ni mačji kašelj.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Lifecutter je bil zagotovo presežek večera, čeprav mu je recenzentka uspela nameniti samo pol stavka. Njegov perfromans in glasba sta zlita v celoto in zasedeta prav vsak kotiček našega telesa. Težki beati in melodije so sestavljeni s toliksno mero preciznosti, da ju je nemogoče spregledati. Občutek glasbe je mogočen, temačen in hkrati senzibilen, kar je zame čista umetnost. Giant Swan - way overhyped.

Ja, če je v četrtek v Šiški kdo štrlel ven je bil to edino Lifecutter, sicer pa je bil to
kljub zaključni raspaljotki sila povprečen večer.

morda bi bila ob 10-letnici smiselna omemba odpovedi sredstev s strani ministrstva in seveda (morda samo meni zelo zanimiva poteza) postavitev festivala, ki je pred par leti bil skoraj neviden, v CD in KŠ ter Rog. Poleg tega, je zanimiva količina/postavitev klubskih dogodkov na festivalu...Od takrat ko sem v Šiški doživela Squarepusherja z bandom, je zdaj to s festivalom bilo precej bolj strukturirano, in. Sharp in Basanta v CD sta sonično mučila, predvsem zaradi dolžine nastopa in seveda prostora, v Linhartovi pač zvoku ne moreš ubežati. Tak da, hm, zanimive festivalske poteze, ki se pa na čase pač ne izidejo najbolj...

zaradi majhnosti scene se še vedno ne upamona glas reči, da je cesar nag, tak festival v kakem večjem evorpskem mestu pač ne bi prišel do izraza, 90% safe izbire, enako lifecutter pač ni presežek in ostali povprečneži v komentarjih prebolte neukvarjanje z vami v recenzijah.

Si jim pa dal vetra, vsaka čast! Le kaj se grejo s tem festivalom, a? Itak pa vemo da tu povečini komentirajo le nerealizirani povprečneži, tko da... (LOL)

niko me ne hvali

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.