Sound Explicit: Goran Krmac, Luka Juhart

Sound Explicit: Goran Krmac, Luka Juhart

Recenzija dogodka
6. 10. 2012 - 14.00

Galerija Jakopič, 4. 10. 2012

 

V sredini preteklega tedna se je v Galeriji Jakopič odvil mini festival Sound Explicit. Brez večje ambicioznosti je festival našel svoj prostor v Galeriji Jakopič, kar organizatorjem daje možnost sorazmerno intimnega gostovanja manj znanih ustvarjalcev. Pri naboru nastopajočih na mini festivalu ni zaznati kakih konceptualnih poudarkov. Prvi večer je prostore galerije tako naselila impro zasedba Zlatka Kaučiča in Boštjana Gombača – Nebulozen aus Slovenijen. Drugi večer sta tam prostor dobila avdiovizualna performansa Jane Imert in Marka Batiste, ki ju družita spajanje različnih medijev in elektronsko generiranje glasbe. Ogledali pa smo si le četrtkov nastop dveh solističnih izvajalcev, Gorana Krmaca na tubi in Luke Juharta na harmoniki. Vsaj na četrtkov večer je postalo kmalu jasno, da je edini razlog – poleg verjetnih pragmatičnih – za postavitev obeh glasbenikov v isti večer zgolj ta, da sta oba nastopila kot solista na svojih instrumentih.

Goran Krmac je tubist, ki ga lahko zasledimo v različnih mlajših jazzovskih zasedbah. A se je tokrat pogumno odločil, da izvede solo nastop z instrumentom, ki v takšnih inačicah v resnici nastopajo izjemno redko. Njegova rešitev je v projektu z naslovom Vzrok in posledica očitno želela biti vsaj minimalno konceptualne narave, a je pri tem sama ideja ostala nejasna. Svoj nastop namreč Krmac začne s precej konvencionalnim in všečnim poskočnim poigravanjem na plesno matrico. Tej doda posnetke animiranega Disneyevega junaka, ki nas po šolsko seznani s pitagorejskimi osnovami tonalnosti skozi matematična razmerja. Kako to starodavno koncepcijo muzične umetnosti razume Krmac, pa je pravzaprav skozi predolgo poigravanje s toni, intervali in preredkimi raziskovanji akustičnih značilnosti samega instrumenta ostalo nejasno. Morda zverziran in navdahnjen igralec za skupinsko igro se tako pač ni najbolje izkazal v solo inačici, pri čemer pa je koncept »vzroka in posledice« ostal zgolj formalno okostje nekoliko razvlečenega nastopa.

Nastop Luke Juharta je bil od predhodnega popolnoma drugačen že po zasnovi. Juhart se je kot eden redkih domačih harmonikašev zunaj popularne rabe svojega instrumenta proslavil z izvajanjem komponiranih del, njegov opus pa posega predvsem po modernih skladateljih, kakršni so na primer John Cage, Uroš Rojko ali Vinko Globokar. Pretekli četrtek je izvajal dela nemškega skladatelja Nicolausa A. Huberja ter mlajših Alione Yurtsevich in Vita Žuraja. Repertoar, ki od igralca tokrat ni zahteval le tonalne in pravzaprav tudi ne izključno instrumentalne igre, je po mnenju pisca tega teksta vrhunec doživel predvsem v osrednji skladbi. The Garden of Earthly Delights je Aliona Yurtsevich spisala za Juharta in poleg harmonike vključuje še nekaj perkusivnih rekvizitov in glas, uporabljenih predvsem za zvočno slikanje in sprehod po znani istoimenski Boschevi slikariji. S tem je tudi koncept 'avdio-vizualnega' dobil možen drugačen pomen, saj so dodana reglanja ter hehetanja ob na akustično telo instrumenta razširjeni igri pravzaprav del uprizoritve vizualne predloge, prepuščene dvojni interpretaciji – avtoričini in izvajalčevi. Sicer pa je igra po in okoli tako instrumenta kot pisane notacije tudi stvar Juhartove izbire materiala, ki ga sili razširiti instrumentalno igro tudi na lastno domiselnost. Paradoksno je bilo zato Juhartovo klasično izvajanje tujih skladb celo bolj razigrano in doživeto ter vizualno bolj navdahnjeno od zastavljeno svobodne, a vse preveč ukalupljene igre njegovega predhodnika, ki so mu začetne vizualije zaenkrat nekakšna, četudi šaljiva bergla.

 

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.