Terraneo Festival 2012

Terraneo Festival 2012

Recenzija dogodka
13. 8. 2012 - 14.30

Šibenik, HR, 7. - 10. 8. 2012

 

Šibeniški festival Terraneo tudi v svoji drugi izvedbi ni razočaral. Potem ko je s svojim pojavom na račun pestre in pretežno neodvisne glasbene bere presenetil v lanskem letu, je na območju nekdanje skupne države vpeljal tudi novi festivalski format, kot smo ga v določeni meri vajeni tudi drugod po svetu. Manko pravih headlinerjev, ki bi k nakupu vstopnic prepričal enodnevne obiskovalce, je nadomestil širok nabor že uveljavljenih podtalnih imen, kot so Liars, The Destroyer, The National, The Fall, Nouvelle Vague, Mogwai in drugih, ter tako nenehno stregel in tešil najrazličnejše glasbene okuse. Ljubiteljem neodvisne glasbe je le lučaj od šibeniškega mestnega središča in prijetnih dalmatinskih plaž pričaral enotedenski paradiž.

Zato je bilo upravičeno čutiti nekaj preplaha po tem, ko so na dan pricurljale novice o odkupu deleža festivala s strani britanskih organizatorjev, ki so si s tem priborili pravico, da programsko posežejo v Terraneo. Bo Terraneo ohranil svojo neodvisno držo ali nemara podlegel visokim apetitom organizatorjev? Lanskoletni obiskovalci so sicer znali potarnati nad nekoliko okrnjeno ponudbo, a je Terraneo navkljub vsemu uspel ohraniti svoje poslanstvo in je v osrčje Jadranskega morja privabil zanimiva glasbena imena.

Vsak dan posebej je znal spisati nove zgodbe in kot se je pokazalo že tolikokrat, ustoličil svoje festivalske zvezde. Anna Calvi, The Notwist, Future Islands za uverturo? Velja! Že prva je s simpatičnim otvoritvenim nastopom postavila visoke temelje. Anna Calvi prihaja iz nove generacije kitarskih virtuozinj, kamor bi brez težav umestili tudi St. Vincent in ne glede na to, da se njena glasba za razliko od slednje izraziteje napaja v popularni kitarski glasbi, zaradi česar ne prinaša vidnejših presežkov, Anna s svojim grlenim petjem in shredanjem po kitarskem vratu pričara intimno in na trenutke tudi precej glasno glasbeno izkušnjo, kamor rada zaide tudi priredba Wolf Like Me zasedbe TV On The Radio.

Nesporni vrhunec večera je nastopil kaj kmalu, ko so se na istem odru, ki sliši na ime Aqua, pojavili nemški pionirji indie rocka The Notwist. Ne glede na pestro klubsko zgodovino, ki je dvakrat dosegla tudi naša koncertna prizorišča, so The Notwist na festivalskem odru še učinkovitejši in kljub daljši odsotnosti s koncertnih prizorišč je njihovo kompleksno nizanje zvočnih tekstur izzvenelo prefinjeno in pristno. Kombinacija ritem mašin in tolkalnih vragolij Andija Haberla je delovala neumorno, nekoliko številčnejša koncertna zasedba pa se je sprehodila skozi najpomembnejša glasbena dela bogate diskografske zapuščine.

Pester koncertni nabor nas je v  zaključku torkove noči popeljal še na prizorišče Aero, kjer so se predstavili prav tako stari znanci slovenskih koncertnih odrov Future Islands. Žal sta velikost odra ter slabši mix poskrbela za ne ravno najboljšo predstavo baltimorske trojke, ki, znana po svojih čustvenih odrskih izbruhih, tokrat ni uspela povsem navdušiti.

Sredin večer se je začel v precej podobnem ritmu, saj smo se že uvodoma lahko seznanili z vzhajajočimi zvezdniki britanskega rocka The Horrors. Na osrednjem odru so se sprehodili skozi uspešnice zadnjih dveh plošč in kljub nekoliko odsotnemu začetku uspeli v nadaljevanju predvsem prek skladb Sea Within a Sea oziroma Still Life pustiti vidnejši pečat. Žal je nadaljnji potek večera narekovala neljuba prigoda v prostorih za kampiranje, ki je tudi dobršen del slovenske delegacije prikrajšala za nekaj festivalskih užitkov, in prav na točki zagotavljanja varnosti bo v prihodnje na Terraneu treba še kaj postoriti.
Medtem ko se je na Aero odru istočasno predstavila tUnE-yArDs, so Stephen Malkmus & The Jicks pod vodstvom frontmana razpadlih Pavementov zadoneli pol ure pred polnočjo, a žal na odru nekoliko zvodeneli. V nekoliko odsotni predstavi, kjer so se radi prepuščali progresivnim izletom, je vidnejši vtis pustila zgolj uspešnica Senator z zadnje plošče Mirror Traffic. Zaključek večera je pripadal philadelphijskemu kolektivu The Roots, ki je na prizorišče Terra privabil največ obiskovalcev. V svoji mešanici črnske kulture, ki se napaja v bluesu, funku, jazzu in hiphopu, so v bogati instrumentalni igri znali presenetiti tudi s priredbami še tako prežvečenih hitov, kot je denimo Sweet Child O'Mine.

Posebno presenečenje, ki so ga s prihodom The Very Best organizatorji pripravljali za zaključek sredinega večera, se žal ni uspelo realizirati.
Zadnji koncertni festivalski dan je vnovič tešil apetite glasbenih sladokuscev. The Jon Spencer Blues Explosion in Swans na Aqua prizorišču, nedaleč stran pa ta hip bržčas najbolj zanimivi britanski zasedbi, Wild Beasts ter The xx.

Jon Spencer je v svoji porciji glasnega bluesa uspel vidneje ganiti zbrano občinstvo, ki je rado norelo ob njegovih kitarskih vragolijah, hreščečih krikih in hiperaktivnih odrskih izbruhih. Dogajanje na osrednjem odru nedaleč stran so nadaljevali Britanci Wild Beasts. Njihov prefinjeni čudaški pop, ki ga je odstiral že prvenec Limbo, Panto, predstavlja korak vstran od trenutnih mainstreamovsko navdahnjenih poizkusov renovacije in reanimacije postpunkovskega zvoka. Ne, Wild Beasts prinašajo sežeto in prečiščeno zvočno zmes hipnotičnih tolkal, zamaknjenih kitarskih arpeggiov, pridušenih klaviaturskih odmevov in če ste se kdaj spraševali, kako bi Kate Bush zvenela v moški preobleki, je vokalist Hayden Thorpe ena izmed možnih variacij. Nadvse korekten nastop pa je tudi v njihovem primeru zasenčil prevelik oder.

Pravzaprav so ravno The xx tisti, ki so na festivalu uspeli obvladati misterij osrednjega odra Terra. Četudi v nekoliko pretihi izkušnji so v intimni vokalni igri Oliverja Sima in Romy Madley-Croft uspeli prepričati posameznika, da je glasba, ki jo prezentirajo, namenjena prav njemu. Repertoar, oplemeniten z bogatimi vizualnimi projekcijami, so sestavljale predvsem skladbe z njihovega prvenca, ki so se jim tu in tam rade pridružile tudi novejše s prihajajoče plošče Coexist. Drži, da so The xx marsikomu delovali dolgočasno, saj je tišina kot osrednji gradnik njihove glasbe po bučnih nastopih Jona Spencerja ter predvsem Swans znala odvrniti obiskovalce, ki so radi odhajali s prizorišča, toda le redkim na Terraneu je uspelo, da so v odmerjeni uri nastopa zares povabili obiskovalce v svoj svet.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Zakaj recenzija festivala vsebuje zgolj recenzijo koncertov, nič pa ni napisanega o organizaciji festivala, vzdušju in vsem, kar takšen dogodek sestavlja?

good question ...sicer pa to ni čisto res, saj v tekstu lahko preberemo naslednje: "Žal je nadaljnji potek večera narekovala neljuba prigoda v prostorih za kampiranje, ki je tudi dobršen del slovenske delegacije prikrajšala za nekaj festivalskih užitkov, in prav na točki zagotavljanja varnosti bo v prihodnje na Terraneu treba še kaj postoriti." porajajo se številna vprašanja brez odgovora: kakšna je to neljuba prigoda? kaj se je pripetilo? zakaj je zaradi tega slovenska delegacija bila prikrajšana? za kakšne užitke? in kdo je sploh slovenska delegacija? vzburljivo, kot v kakem krimi romanu ... le da v krimičih na koncu ponavadi izvemo kdo je morilec..

 

Nisem želel posebej izpostavljati, ker so organizatorji na neljubi dogodek korektno odreagirali in verjamem, da bodo pri naslednjih ponovitvah festivala, z vidika varnosti bolj pozorni. Zgodil se je vdor na območje, namenjeno kampiranju.Nekdo je prerezal ograjo in izmaknil telefone, denarnice, dokumente, očala in druge bolj ali manj vredne stvari. Kaki šotori so bili prerezani, med drugim tudi sam pogrešam kako malenkost. Jasno je, da sami odgovarjamo za svoje stvari, ni pa najbolj prijetno, ko sredi festivalskega dogajanja izveš za - in posledično odkriješ - kaos v in okrog postavljenega/-ih šotora/-ov.

Kar se festivalskega vzdušja tiče pa nimam pripomb. Prijetno, sproščeno, pivo je bilo boljše pri možeh z oprtanimi sodi, ki so se sprehajali med občinstvom, rakija bar pa je z naborom najrazličnejših okusov znal popestriti vsak večer. V hangerjih, kjer je običajno potekal spremljevalni program se z izjemo zadnjega večera nisem veliko zadrževal. Občutki mešani. Je bilo pa prijetno pozno v noč poplesavati v skritem kotičku ob glasbi 50-ih, pulp fictionovem soundtracku in podobnim prebliskom, za katere je skrbela prijetna dj-ka. Škoda, da je bila pokritost z wifijem omejena zgolj na dve točki in
o twitti ter razne objave zamujale, ampak to so že pobožne želje web obsedenca.
Det iz ol.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness