V tokratni ediciji oddaje Razširjamo obzorja predstavljamo Forest Swords oziroma Liverpoolčana Matthewa Barnesa, ki se za tem umetniškim imenom skriva. Skrivati se je začel okoli leta 2009, ko je samoizdal svoj prvi EP, na radarju glasbenih sladokuscev pa se je pojavil predvsem s ploščo Dagger Paths iz leta 2010, ki je na tapeti tudi v tokratnih Obzorjih. Mogoče ne bi bilo odveč omeniti, da obstaja več verzij te plošče – prva je bila izdana pri založbi Olde English Spelling Bee, druga, ki jo bomo danes slišali, pa pri založbi No Pain In Pop, ki je originalni izdaji pripela še 2 dodatna komada in en cel plošček zgodnjih Barnesovih posnetkov z že prej omenjenega prvega EP-ja. Taisti zgodnji posnetki so bili sicer potem še enkrat izdani lansko leto, kar je še dodatno pripomoglo k vsesplošni konfuznosti kataloga izdaj Forest Swords.

Kakorkoli že, plošča Dagger Paths je ob izdaji naletela na dober odziv, je pa precej sivih las povzročila tistim iz kritiške srenje, ki so jo poskušali žanrsko kategorizirati. Težko je bilo s par besedami zaobjeti nekaj tako popolnoma drugačnega. Barnes je svojo unikatno glasbeno zmes dobil tako, da je brkljal naokoli in si od povsod sposodil le del celotne sestavljanke. Tako postrocku dolguje v reverbu utopljene kitare ter prostrane, gôle in cinematične zvočne pokrajine, ki jih kombinira z atmosfero, ki v svoji esenci nosi nekaj okultnega oziroma gotskega. S področja širše elektronike si sposoja prominentne, udarne in repetitivne ritme, ki so hkrati hipnotični in nalezljivi, v redkih trenutkih celo absurdno plesni, z dodanim ščepcem industriala. V inštrumentaciji lahko slišimo tudi sledove postpunkovskega echa in basa, pozornemu ušesu ne uidejo niti majhni zvokci, ki asociirajo na minimalni techno, prisoten je dubovski delay, ne moremo pa niti mimo očitnih in sprva presenetljivih referenc na hiphoperske beate in R&B.

Najbolj očitna R&B navezava je pravzaprav kar ena izmed pesmi v celoti. If Your Girl je priredba hita If Your Girl Only Knew prehitro preminule R&B zvezdnice iz devetdesetih, Aaliyah, ki jo kot tâko, priredbo namreč, v bistvu prepoznamo le po nezgrešljivi bas liniji. Debelega beata originala namreč ni več, klaviaturske vložke nadomesti neskončni kitarski feedback, Aaliyin močan vokal pa le oddaljen Barnesov glas, ki tu spominja na Toma Krella alias How To Dress Well. Kar se preostanka plošče tiče, slabih pesmi na njej ni. Tako recimo uvodna Miarches servira catchy riff, ki v glavi obvisi kot meglica nad barjem, pesem Hoylake Misst postreže s tribal bobni in strašljivo procesiranimi found soundi, The Light pa nas s trip hop beatom in plinkajočimi kitarami z lahkoto zaziba v trans. Izmed dveh naknadno dodanih pesmi bolj izstopa predzadnja, Rattling Cage, ki se zopet spogleduje z R&B-jem.

Čeprav je Barnesova glasba na nek način minimalistična (ali pa ravno zato), ji uspe ob poslušanju v poslušalčevi glavi zarisati mnogo živih prizorov, ki nastajajo s sprožanjem kratkih sinapsnih stikov in rafiniranih razpoloženj. Tekom plošče se sprehodimo skozi čudne sanje, skozi vetrovno pokrajino ob morju, skozi osamljeni zimski gozd, skozi mesto sredi noči, poslušamo tok reke, šum morja, gledamo stare slike in napise na nagrobnikih zapuščenega pokopališča. In ravno ta sposobnost dotika poslušalca na popolnoma občutkovni ravni je verjetno najmočnejša kvaliteta glasbe Forest Swords.

Dagger Paths je nedvomno pomembna in posebna plošča. Matthewu Barnesu je uspelo kitaro uporabiti v precej novem kontekstu in ustvariti glasbo, ki je po eni strani domača in kar kliče k poslušanju, po drugi strani pa tako zelo drugačna od česarkoli drugega.