EMI, 1980

Obzorja tokrat razširjamo z brazilskim multiinštrumentalistom, skladateljem, Egbertom Gismontijem, in njegovo ploščo Circense. Njegovo delo, torej celostno gledano, se znajde na presečišču lokalnih brazilskih tradicij, jazzovskih godb in bolj ali manj sodobne klasične glasbe – predvsem bi lahko rekli, da je prej kot evropskim modernistom sledil nekoliko bolj romantični in harmonsko živopisani zapuščini Heitorja Villa-Lobosa, ravno tako v brazilske ljudske izraze zagriženega, klasičnega kitarista, skladatelja, čelista, dirigenta. Album, ki bo v obravnavi, je povečini precej grandioznega tipa z obširnimi melodičnimi modulacijami, prekrasnimi, mestoma resnično svetlečimi orkestracijami. Ne gre zgolj za goli zabavljaški cirkus, gre za sofisticirano predstavo z zibajočimi vzponi, emotivnimi, bluesovskimi padci in žametnimi, resnično rožnatimi sredinami. Circense je lahko Egbertu Gismontiju to, kar je The Köln Concert Kethu Jarrettu. Ne v kakršnemkoli stilističnem smislu, temveč v načinu, kako radikalno definirajoč je bil za glasbenikova nadaljnja ustvarjanja.