Čeprav lahko glasbo, ki jo v fiziki razumemo kot zvočno valovanje, kljub njeni nevidnosti danes razumemo kot materialen pojav, ki nastane ob mehanskem gibanju delcev v določenem mediju, lahko sledimo tudi bolj filozofskim razmislekom, kakršni so se na primer porajali v glavi teoretika Carla Dalhausa. Ta je glasbo kot predmet estetske kontemplacije razumel kot tisti fenomen, ki se kot zaokrožena celota poslušalcu predoči šele takrat, ko - paradoksno - že odvrši mimo in se ozremo po minulem. Obdržana v spominu se pomakne v distanco, ki je v časovnosti sicer ni imela.

No, v tokratni ediciji oddaje Razširjamo obzorja bomo pod drobnogled vzeli nemško multidisciplinarno umetnico Roso Anschütz. Rosa je z namenom, da bi bil njen album Votive celovit izdelek, med večkratnim poslušanjem vsake svoje skladbe posebej s pomočjo intuicije zvok upodobila v njegovem kiparskem ekvivalentu oziroma posebnem glinenem objektu, s čimer je svoja občutja iz nevidne sfere slušnega prenesla na področje otipljivega. Ker se v času prvega lockdowna s svojim dolgometražcem občinstvu ni mogla predstaviti v živo, je poiskala alternativen način povezovanja s poslušalstvom in v skladu z zdravstvenimi smernicami vinilke osebno dostavljala od vrat do vrat. Namensko ali ne, je njena odločitev za izdajo albuma na vinilu pravzaprav logična posledica hrepenenja po svobodi gibanja, ki ga je takrat lahko pomirila le s sprostitvijo na trajnem, fizičnem nosilcu. 

---