Clean Feed, 2012

Ljubljanski jazz festival je že ob svojem 50-letnem jubileju vzpostavil stike s portugalsko založbo Clean Feed, ki zadnja leta med poznavalci slovi kot najboljša evropska jazz založba. Na jubilejnem ljubljanskem jazz festivalu se je ta založba skupaj s še nekaterimi drugimi predstavila na stojnicah s svojimi diskografskimi dosežki. Sodelovanje s portugalsko jazzovsko navezo se je poglobilo lani, ko je vodja založbe Pedro Costa skupaj z Bogdanom Benigarjem sestavil program festivala. Takrat so tudi najavili, da bodo cleanfeedovci posneli nekaj koncertov ter jih objavili v založbini novi nanizanki »Ljubljana Jazz Series«.

Sodelovanje s portugalskimi poznavalci jazza se nadaljuje tudi na letošnjem festivalu, saj je bil Costa znova sokurator programa. Še pred samim festivalom pa smo dobili dva prva albuma, posneta na lanskem festivalu. Clean Feed je objavil posnetka koncerta tria našega v New Yorku delujočega saksofonista Igorja Lumperta ter skandinavskega okteta Angles, ki ga danes predstavljamo v RŠ Koncertu. Svoje je k »slovenskosti« nove diskografske serije prispevala tudi fotografinja Petra Cvelbar, čigar fotografiji krasita ovitek albuma Angles 8.

Na tem mestu sicer ni dovolj prostora za širše komentiranje ali umeščanje tega nadvse pohvalnega sodelovanja, ampak naj tokrat le namignemo, da je prav čudno, da se v zadnjih letih nobena domača založba ni spomnila dokumentiranja in objavljanja posnetkov s festivala, zaradi česar smo bili poslušalci seveda prikrajšani. Slutimo pa, da gre za svojevrsten nov zagon ljubljanskih jazzarij oziroma da se bo z albumi na Clean Feedu povečala odmevnost, prepoznavnost in veljava osrednjega slovenskega jazzovskega festivala.

Čast, da so med prvimi v novi diskografski seriji, je pripadla tudi muzičistom iz skandinavske, zvečine švedske zasedbe Angles, ki se je posebej za ljubljanski nastop iz seksteta razširila v oktet. V prejšnji zasedbi smo jih prvič slišali na festivalu Jazz Cerkno, kjer je pred tem nastopila druga vidnejša zasedba vodje zasedbe, saksofonista Martina Küchna, Exploding Customer. Ni odveč trditev, da je prav zaradi teh špilov postal Küchen pri nas v zadnjih letih cenjen in spoštovan gost na številnih impro-sessionih. Nenazadnje je kot gost nastopil tudi na zadnjem albumu Žoambo Žoet Workestrao.

Nova zasedba Angles, ki je že tako zvenela kot s spiritualnim jazzom »ta-starih« navdihnjen »mini big band«, je zdaj okrepljena še s norveškim pihalcem Eirikom Hegdalom in pianistom Alexandrom Zethsonom, medtem ko je trobentača Magnusa Brooja zamenjal Goran Kajfeš, na Švedskem delujoči glasbenik hrvaških korenin. Še zlasti je slišen prispevek zelo mladega, a izredno zvočno razgibanega in ritmično veščega pianista, ki je k večslojni, a enovito zveneči glasbi dodal razširitve tako na ravni bohotne melodičnosti kot razdrobljene ritmičnosti.

Glasba Angles kljub pomanjkanju besedil nosi jasno politično in socialno angažiranost, ki se izraža bodisi v samih naslovih komadov bodisi v kakem spremnem besedilu. Ta ozaveščenost pa pridobi na moči, ko zares zazveni godba okteta, ki je hkrati jezna in zabavna, vzradoščena, ali pa otožna in plesna. Čeprav je neposredna in namerno grobo zveneča, je v ozadju čutiti skrb po razkošni orkestraciji. Večino skladb odlikuje neusmiljeni in dostikrat plesni groove, ki se v nosilnosti glavnih tem opira na funkovske vzorce, v poliritimijah ter dostikrat tudi v melodičnosti pa se navezuje na sladko-grenke neworleanške poulične povorke, bluesovsko otožnost ter na idiome iz Afrike ali Bližnjega vzhoda in Balkana.

Skladbe z albuma »By Way of Deception« so zvečine znani komadi s prejšnjih dveh albumov zasedbe – »Every Woman is a Tree« ter »Let's tear the threads of trust« –, ki sta prav tako nastali na koncertu. Od 70 minut sočne godbe bomo v oddaji zavrteli slabo uro, in sicer štiri daljše skladbe, za katere se zdi, da programsko definirajo zvočno poslanstvo zasedbe. Še zlasti to velja za zadnji dve skladbi, ki sta na tem albumu združeni v en sam polurni kos silovitega, nežnega in navdahnjenega muziciranja.

Angles se v razširjeni zasedbi znova dokažejo kot eni najboljših predstavnikov skandinavskega novega jazza. Navdušujejo z menjavami prestav, razpoloženj in zvena. To se najbolj kaže prav v omenjenih dveh zadnjih komadih, v katerih je dovolj prostora za nadgradnje začetnih melodij in nosilnih riffov, kakor tudi za razbrazdane in nebrzdane solo prispevke, zlasti vodje Martina Küchna, ter nenehno ritmično pulziranje. Posebej nas presune igra pianista Alexandra Zethsona, ki ima pomembno vlogo v umirjanju zadnjega komada in s tem tudi celega albuma.

Njegovo prebiranje po tipkah nas na trenutke spomni na harmonske in poliritimične rešitve Abdullaha Ibrahima. Zablesti pa v dvoigri z vibrafonom, ki zazveni kot starinska glasbena skrinjica. A skladba se po tej umiritvi prav prek vibrafona intenzivira, da bi se dobrih pet minut pred koncem v zvočno sliko znova vključili preostali člani okteta ter z vznesenim, razkošnim igranjem veličastno sklenili tale odličen, navdihnjen in sočno odigran album.