Ensanguinate: Death Saturnalia (With Temples Below)
Soulseller Records, 2026
Ko je maja 2020 Andrej Čuk zapustil domačo thrash metal zasedbo Eruption, je v njegovem srcu že gorel črni plamen vizije, ki jo je začel uresničevati pod imenom Ensanguinate. Ta je v času pandemičnega kaosa najprej postala meso v obliki dema Entranced By Decay, ki je predstavil Andrejevo prvinsko željo igrati prav tako prvinski in umazan death metal. V nekaj letih zatem je zasedba, ki so jo utrdili še nekdanji kitarist zasedbe Panikk Jaka Črešnar, Miha Šinigoj, basist zasedbe Hellsword, in bobnar mnogih bendov Matjaž Winkler, plamen razširila v požar v obliki dolgometražnega prvenca Eldritch Anatomy. Še posebej njegova druga polovica v obliki skladb Lowermost Baptisms, Sublimation, Death Vernacular in Vile Grace je napovedovala, da je namen zasedbe v prihodnosti prehoditi mejo značilne mešanice death in black metala. Rezultat je zdaj pred nami v obliki odličnega drugega albuma, naslovljenega Death Saturnalia (With Temples Below).
Album je popolno utelešenje potenciala in vizije črnega plamena samooklicane črne ljubljanske smrti, kot se ekstremni kvartet rad označuje. Nekaj let je Andrej Čuk, obkrožen s starim sobojevnikom Jako Črešnarjem, a ojačan s kreativnim nabojem novega basista Krištofa Ocvirka in človeškega šmajserja Grege Cestnika iz zasedbe Snøgg, ustvarjal glasbeno kuliso konceptu albuma, ki se vrti okrog okultnega, diaboličnega, erotičnega in še česa. Teme, ki jih je v filmskem svetu morda najbolje prikazala kultna britanska produkcija Hammer, blesteča predvsem v 70-ih letih prejšnjega stoletja, in lansirala imena, kot so Vincent Price, Peter Cushing, Christopher Lee in drugi. Te teme so v metalu tako ali tako prisotne že od samega začetka, a v domači metalski srenji nikoli tako dobro, če sploh, zajete. Ensanguinate so tu postavili temelj in standard, ki ga bo v prihodnosti težko doseči in preseči.
Do zdaj smo torej že povedali, da album meša mračne téme in še mračnejšo ekstremno inštrumentacijo, ki se tokrat glasbeno bolj kot Morbid Angel in Autopsy približa bendom, kot so Degial, Dissection, Watain, Repugnant, Nifelheim, Tribulation ter In Solitude. Kaj imajo vsi bendi skupnega? Švedi so. In tudi Death Saturnalia zveni kot album, ki je v nekem peklenskem alternativnem vesolju nastal na švedskih tleh, pod njim pa so se podpisali člani omenjenih bendov. Tega morda ni moč slišati v intru Lamia, a to tako imenovano švedsko spoznanje v nas udari s polno močjo prvih dveh komadov, Angel of a Thousand Poisons in On the Wings of Bone. V dušo sekajoče kitarske melodije, kosti trgajoči bas in bobni, ki meljejo vse pod seboj, v prvih desetih minutah razkrijejo diabolično umazanijo, ki se iz tega albuma cedi dobrih 42 minut.
Album Death Saturnalia ni za vsakogar. Čeprav vizijo ekstremnosti gradi na zares dobrih kitarskih melodijah, nič kaj slabših solažah in strukturah skladb, ki so zlahka zapomnljive, je reč, ki loči v sluz namočeno zrnje od suhega plevela, predvsem zvok. Ta je surov, oduren ter do duše in ušes nič kaj prijazen. Če je določena veja ekstremnega zvoka leta 2026 okronana s čistostjo, masivnostjo in jasnostjo, je zvok albuma Death Saturnalia tak, kot bi ga posneli na magnetofonski trak s starimi mikrofoni, ga zakopali v zemljo, nato pa bi ga slučajno izkopal demon, ki obsede Brucea Campbella v kultni grozljivki Zlobni mrtveci. Toda kaj za vraga to pomeni? Da je zanič? Seveda, da ni, dragi pozer ali pozerka, ki bereš to recenzijo. Zanič je svet, v katerem živimo, zanič so starši, ki raje buljijo v telefon, medtem ko se sprašujemo, ali obstaja kaj več v življenju kot plitki materializem. Seveda obstaja – in to je album, ki ga imamo pred seboj, ki ga lahko čutimo in postanemo njegovi častilci ali častilke. Nekoliko smo zašli, toda govoriti o albumu Death Saturnalia s povprečnim izrazjem bi bilo malodane žaljivo.
Žaljivo je namreč do bendovega do potankosti načrtovanega in posnetega ekstremnega metala, ki vplive črpa tudi iz satanističnega thrasha ali okultnega ter s psihedelijo obloženega starega rocka. Se vam klaviature zdijo komercialni prijem? Ensanguinate se vam režijo v obraz z uporabo Hammond klaviatur v vsaj eni skladbi. Se vam zdi, da je ekstremna zvočna slika prihranjena le za disonančni tehnični death metal? Ensanguinate vam kažejo sredinec z vsakim dobrim rifom, ob katerem pravoverni headbanger prižge čik, srka viski in opazuje poster od Venom, ki je z leti že zbledel. Ali morajo biti vsi komadi hitri? Skladba Gloaming pokaže, da so lahko komadi tudi bolj ali manj počasni, pa delujejo močneje od marsičesa v današnjem ekstremnem metalu. Koliko je lahko dolg komad, da še ne preseda? Prisluhnite skladbi The Whip and the Pendulum, ki nas nagradi z devetimi minutami groze in strahu in je tudi vrhunec plošče, ki se kljub dolžini in zaradi dobre zgradbe in smiselne zvočne podobe zdi precej krajši. Zaključek v obliki skladbe Daughters to Cain pa pravi samo, da pravo zlo nikoli ne umre.
Uh, v tem črnem izlivu žolča smo pozabili omeniti, da je vokal krik vseh zažganih čarovnic ter po svetu spuščenih demonov in žrtev svetlobe, ki jo ponuja tako imenovani bog. Morda se, dragi poslušalec in poslušalka, tale recenzija zdi kot nabijanje v prazno ali pa račun brez krčmarja, kajti povedanega je veliko, dokazov pa je malo. Prav imate. Čas je, da besede utihnejo in da govori glasba. Ni prijetna, prav tako ni zlahka sprejemljiva – toda to že veste, drage poslušalke in poslušalci, saj drugače ne bi bili tu z nami. Nagrada vas čaka, če si zavrtite album Death Saturnalia (With Temples Below) zasedbe Ensanguinate. Naj vam tekne ali pa naj se vam zatakne.
Dodaj komentar
Komentiraj