Left Field Media, 2011

Danes v RŠ Koncertu poslušamo Captaina Beefhearta, ki je s svojim magičnim bandom nastopal po Severni Ameriki. Ta potep po glasbenih odrih se je odvijal na prelomu let 1980 in 1981, tako da koncertni posnetek ponuja pregled njegovega preteklega dela, hkrati pa predstavlja takrat svežo ploščo Doc at the Radar Station. Tokratni album sestavljata dva dela. Prvi del predstavlja začetnih dvanajst pesmi iz nastopa, ki je potekal januarja 1981 v Kanadi. Druge pesmi na albumu pa predstavljajo bonus in so skupek različnih posnetkov iz nastopanj Captaina Beefhearta.  Med njimi slišimo tudi pesem Orange Claw Hammer, ki je posneta skupaj s Frankom Zappo, njegovim kolegom še iz najstniških let.

Don Van Vliet, kot je pravo ime Captaina Beefhearta, je bil glasbeno dejaven med letoma 1965 in 1982. Sodeloval je s skupino Magic Band in predstavljal glasbo, ki je z avantgardo in eksperimentalo presegala trdne okvirje bluesa in rokerske glasbe. Čeprav ni dosegal zavidljivega komercialnega uspeha, pa je njegova glasba zaradi neobremenjenega in inovativnega pristopa dobila pomembno mesto znotraj alternativne glasbene scene. Že njegova prva plošča Safe As Milk je postregla z dobro znanimi pesmimi, kot so Sure 'Nuff 'n Yes I Do ter Abba Zaba, ki jo slišimo tudi na tokratnem koncertnem posnetku. Čeprav se močno naslanja na blues iz delte Mississippija, pa hkrati vanjo vnaša Beefheartovo čudaškost, ki se kaže tako v kitarskih linijah kot v njegovem izrazitem vokalu. Takoj za tem pa skupina preskoči na takrat svežo izdajo plošče Doc at the Radar Station in pesem z naslovom Hot Head. Hkrati ta pesem predstavlja prenovljeno obdobje, saj je skupina Magic Band postavljena na novo in tako predstavlja nov, svež zagon glasbi Captaina Beefhearta. Na koncertnem posnetku tako sledi sklop s takrat novega albuma Doc at the Radar Station. Čeprav je bil ta album izdan leta 1980, torej v obdobju, ko sta se na osvajalski pohod po svetu podajala new wave in post-punk, so Captain Beefheart and the Magic Band ostali zvesti svojemu lastnemu zvoku. A obenem se kaže tudi njihova genialnost, saj pesmi ohranjajo svojo neodvisnost, hkrati pa se na trenutke ponudi podobnost z novovalovsko in postpunkovsko estetiko. Ta se lahko kaže tako v močni basovski ritmiki in ostrih kitarskih rezih, ki se odmikajo od bluesovskih kitar. 

Nato se koncertni posnetek premakne v bolj avantgardno obdobje s pesmima Doctor Dark in Bet Chain Puller, ki ju je Captain Beefheart izdal pri založbi pod okriljem Franka Zappe. V zaključnem delu koncerta se skupina ponovno vrne v obdobje svojih prvih plošč, konča pa s pesmijo Big Eyed Beans from Venus.

Kvaliteta posnetka s kanadskega nastopa je odlična, hkrati pa se v polni energiji pokažejo Captain Beefheart and the Magic Band. Tako slišimo vokal, ki se razteza od grobega pripovedovalca in vse do jeznih in kričečih občutij. Spremljevalna skupina proizvaja gosto nasičen zvok, v katerem je polno medsebojnega dialoga in skupaj s Captainom Beefheartom daje surov in energičen videz.

Drugi del tokratnega RŠ koncerta pa kot rečeno ponuja dodatne zvočne posnetke, ki so nastali ob različnih priložnostih. Ti posnetki so občutno slabše kvalitete in ker so vzeti z različnih snemanj, ne ponujajo tako zgoščenega in medsebojno povezanega vpogleda kot pesmi s koncerta. When Big Joan Sets Up se začne z razgibano in zagroovano ritmiko, ki se hitro prevesi v avantgardno in free-jazzovsko estetiko. Po čudaškem bluesu pa čudovito zadiši Woe-is-uh-Me-Bop, medtem ko je Orange Claw Hammer v sodelovanju s Frankom Zappo slišati v pripovedni folk obliki s hrapavim vokalom Captaina Beefhearta.

Tokratni RŠ koncert nas spomni na bogato, raznoliko in samosvojo glasbeno zapuščino Captaina Beefhearta. Posnetki z današnje plošče so nastali, ko je še zadnjič nastopal po Severni Ameriki, preden se je glasbeno upokojil, in ga pokaže v koncertno energičnem nastopu.