Caprice, 2013

Po tem, ko je ob boku Ornetta Colemana in Alberta Aylerja prisostvoval in tudi sodeloval tako v porodnih vzdihljajih kot prvih korakih free jazza, je trobentač oziroma multiinuštrumentalist Don Cherry v sredini šestdesetih zapustil Ameriko in se za dve desetletji preselil na Švedsko. V tem istem času je začel voditi lastne zasedbe in izvajati lastne skladbe, ki so vse bolj divergirale od zvoka nekdanjih sošpilavcev, saj so v njegovo zvočno vizijo vse močneje penetrirale glasbe sveta. Te tedaj sicer še niso nosile tega imena in tudi skupna kategorija zanje še ni bila izumljena, a geografske razdalje za Cherryevo nomadsko dušo že tedaj niso predstavljale ustvarjalnih horizontov.

Še posebej se je bavil z afriškimi ritmičnimi in melodičnimi vzorci, hkrati pa je bil dovzeten še za vrsto drugih kulturnih senzibilnosti tja globoko na vzhod Azije. Ta njegova multikulti metoda je izjemno prezentna na pričujoči plošči, kjer so zbrani posnetki nastopa iz leta 1968 in še enega poznejšega iz 1971. To so bila pionirska leta worldmusic-jazza, h kateremu je Cherry prispeval tudi preko sodelovanja s Pharoahom Sandersom, Charliejem Hadenom in Bengtom Bergerjem. Eden skupnih ustvarjalnih toposov, skozi katerega so adaptirali lokalne muzike sveta, je bilo igranje v razširjenih postavah in srednje velikih orkestrih, ki so skladbam prepuščali njihove lastne poti in s tem nekako poustvarjali ritualistične korenine uporabljenega glasbenega materiala.

Podobno je zgrajena tudi ta plošča, ki je bila končno izdana šele v lanskem letu in pravzaprav predstavlja eno zgodnejših obeleženj tovrstnih praks, ob katerih so – vsaj, kar se tiče Dona Cherryja – veselo nažigali dišeče palčke. Glasba na tej plošči je izjemno festivna zadeva z vseprisotnim zvončkljanjem, čez katerega se včasih zgrnejo zavese kolektivne improvizacije in serije komponiranih partov z navdahnjenimi Cherryjevimi melodijami. Pisan nabor inštrumentov in glasbenikov nudi izjemno raznovrstnost znotraj posameznih skladb, saj že samo Cherry na plošči poleg korneta igra še piščali, klavir, perkusije in lastne glasilke, podobno pa ravnajo tudi preostali glasbeniki. Obenem je v drugo od treh skladb, ki so dolge po ca. 25 minut, slikovito vtkana prepoznavna turška melodija, katero je prispeval trobentač Maffy Falay. Turčija je še bolj vseprisotna v tretji skladbi, kjer je za to odgovorna ritmična podpora znamenitega perkusionista Okaya Temiza.

Poleg omenjenih glasbenikov so tu še regularni švedski Cherryevi sošpilavci, pa kopica otrok in še nekaj drugih prijateljskih sopotnikov. Ta mišmaš energij, ozadij in inštrumentov je ključna sestavina za način, kako se vsaka od posameznih skladb dogaja skozi serijo izbruhov energije, kontemplativnih refleksij, radostnih večgovorov in zasanjanih dialogov; vse to odzvanja kot družinsko srečanje, na katerem se parijo sproščena radost, ritualna intenzivnost in čustvena razgaljenost.

Sledi to srečanje in ta hvalnica kulturnim zakladom sveta, ki njega dni še niso bili tako pridno komodificirani, marveč so bili celo tako osvežujoče naivni kar izživeti.