Hi Hat, 2015

Današnja nočna seansa je namenjena znanemu jazz pianistu Herbieju Hancocku. Lani je namreč izšla plata, ki je bila posneta v letu 1973 in spada v obdobje Hancockovega eksperimentiranja in raziskovanja zvočnih svetov.

Ustvarjalnost Herbieja Hancocka lahko merimo v kilometrih, a pri veliko projektih na misel prihaja vprašanje namembnosti. Še posebej v zadnjih letih je Hancock postal nekakšna ikona jazza v popularnih vodah. Njegov zadnji studijski izdelek The Imagine Project je pravi showcase znanih pevcev, inštrumentalistov in komadov. Nocojšnja plošča nam tako ponuja oddih oziroma uvid v tisto sredico Hancockovega muziciranja in razmišljanja.

V začetku 70-ih je Hancock posnel par plat, ki jih v skupno prepoznavnost veže Hancockov nadimek Mwandishi. Albumi so posegali v takrat še relativno neraziskana področja in mešali fusion z raznoraznimi eksperimentalnimi zvoki. In Hancock je za ploščo, naslovljeno kar Mwandishi, nekoč celo dejal, da je le-ta njemu najljubša.

Na današnji plati bomo slišali dva seta oziroma dva komada. Prvega z naslovom Hornets lahko ujamemo na plošči Sextant, drugega You'll Know When You Get There pa na plošči Mwandishi. A verziji z nocojšnjega albuma sta precej razširjeni in poglobljeni. Navsezadnje gre le za v živo posneto ploščo in le-ta je dober dokaz prakse, ki favorizira žive posnetke pred studijskimi. Pri slednjih se pogosto zgodi, da izgubijo del sporočila in ostajajo vezani na tehnične kvalitete. A plošča Live at the Boston Jazz Workshop zagotovo ni primer tega.

Hancock na ploščku raziskuje principe mešanja komponiranih delov z improvizacijskimi odseki, kar sicer ni nič novega, a sama zvočna podoba je tista, ki preseneča. Eddie Henderson na trobenti, Benny Maupin na različnih jezičkih, Julian Priester na pozavni, Buster Williams na basu, Billy Hart za bobni, »Scorch« na kongah in Pat Gleeson na elektroniki. Na plošči sicer redko slišimo celotno zasedbo, večkrat se zgodi, da ostanejo sami le trobilci in pihalci ali pa Hancock in Gleeson. Tako iz septeta nastajajo poljubne manjše zasedbe, ki muzicirajo v precej komorni, intimni maniri. 

Harmonski odkloni so verjetno najmanjše presenečenje na albumu. Henderson, Maupin in Priester se nemalokrat spustijo v pretanjena raziskovanja svojih inštrumentov. Tako preko prepihovanj kot samega petja v trobila ali pa le pritiskanja na poklopce. Tudi dvojec Hancocka in Gleesona je vreden izpostavitve, Hancock se že tako bolj osredotoča na elektronski zvok in efekte, Gleeson pa to še dodatno izrabi in pogosto razširi zvok v neslutene frekvence. Kar zadeva pa ritem sekcijo, se le-ta spretno umika ostalim glasbenikom in ohranja svojo kvaliteto prav s sloganom manj je več. Plošča tako niha med hitrimi in počasnimi deli, tihimi in glasnimi pasusi ter jasno strukturiranimi in zamegljenimi odseki, a bistvo je zavito v neprekinjen tok zgoščene energije, ki nam jo posredujejo glasbeniki.

Nocojšnja plata je dragocen izbor iz Hancockove glasbene kariere in če jo primerjamo z neprimerno bolj uspešno ploščo Head Hunters s hitoma Chameleon in Watermelon Man, ki je izšla istega leta, lahko z gotovostjo trdimo, da nam Live at the Boston Jazz Workshop odpira več zvočnih vrat in ponuja bolj celosten vpogled v takratno avantgardno glasbeno sceno. Zanimivo pa je dejstvo, da se danes Hancock na svojih koncertih pogosto vrača k dolgometražni formi, a nekako ostaja v harmonskih okvirih komadov. Tako lahko rečemo, da je bilo obdobje z začetka 70-ih tudi svojevrsten Hancockov vrhunec.