Ninja Tune, 2013

Norveški kolektiv Jaga Jazzist, ki bo prihodnje leto praznoval že dvajseto leto delovanja, za jazzovsko zasedbo, precej presenetljivo, doslej še ni objavil nobenega uradnega koncertnega ploščka. Pred tremi leti so sicer objavili DVD 'Live at Cosmopolite', bi pa glede na popularnost in vrhunsko koncertno podobo zasedbe bolj klasičen zvočni posnetek kakšnega od njenih koncertov upravičeno pričakovali že prej. No, tudi album 'Live with Britten Sinfonia', ki je ugledal luč dneva konec letošnjega maja, ni povsem običajen koncertni album, saj se je Jaga Jazzist zanj spečal z britanskim komornim orkestrom Britten Sinfonia. Hkrati je tudi odločitev, da objavijo posnetke z dveh skupnih lanskoletnih koncertov, padla šele pozneje, to pa je le še dodatno utrdilo dejstvo, da se zasedba svojih odločitev loteva zelo premišljeno.

Premišljena strategija je Jaga Jazzist povzdignila med najbolj priljubljene skandinavske jazzovske zasedbe, kar je skozi prizmo tamkajšnjega pestrega in plodnega dogajanja nedvomno hvalevreden dosežek. Če si pri ocenjevanju njene popularnosti pomagamo s specializiranimi glasbenimi portali, lahko precej enostavno ugotovimo, da ima približno desetkrat več privržencev kot sorodna, med poznavalci avantgardnih muzik zelo cenjena zasedba Supersilent in skoraj toliko kot ena najbolj popularnih skandinavskih jazzovskih zasedb Esbjörn Svensson Trio. Vzrok za to priljubljenost lahko v veliki meri bržkone pripišemo dejstvu, da je Jaga Jazzist konec devetdesetih padel pod okrilje dogajanja, ki so ga mediji poimenovali »nu jazz«, prijel pa se je zasedb, ki so jazzovske tradicije križale s predvsem pri mlajši publiki zelo priljubljenimi sodobnimi glasbenimi praksami. V primeru Jaga Jazzist sta bila to predvsem subtilna elektronika in (post)rock, to pa je botrovalo temu, da je zasedba pozneje pristala pod okriljem trendovske britanske založbe Ninja Tune. Ker so se tam nekaj let prej s podobno, zelo odmevno prevetritvijo jazza znašli že The Cinematic Orchestra, so se primerjave med obema zasedbama ponujale same od sebe, kljub temu pa se zdi, da je se je Jaga Jazzist svojega ustvarjanja vselej loteval bolj brezkompromisno.

To lahko verjetno pripišemo predvsem kreativnemu jedru kolektiva, bratski navezi Lars in Martin Horntveth, ki nikoli ni odstopal od svoje jasne vizije. Ker sta bila na začetku novega tisočletja, ko se je Jaga Jazzist v nekaj letih povzpel med najbolj odmevne sodobne skandinavske jazzovske formacije, oba še v svojih zgodnjih dvajsetih, je bila podoba glasbe precej bolj trendovska in zato tudi zaradi odmevnosti novega dogajanja precej bolj na očeh širše publike. V zadnjih letih se je o zasedbi slišalo občutno manj, vendar pa to bolj kot kreativni krizi bratov Horntveth lahko pripišemo medijskim apetitom po (fiktivnem ali stvarnem) ustvarjanju novih glasbenih scen. Še več, zdi se celo, da so si Jaga Jazzist svojo publiko le še razširili, saj v zadnjih letih s skladateljsko zrelostjo vse bolj nagovarjajo tudi resneješo ali pa bolj poznavalsko publiko. Horntvetha sta tudi s stranskimi projekti napovedala, da ju vse bolj zanima sodobna klasična glasba, zato sodelovanje z orkestrom Britten Sinfonia najbrž ni presenetilo nikogar. Na plošči 'Live with Britten Sinfonia' so že znane skladbe zaživele v novih aranžmajskih preoblekah, medtem ko je sam koncept koncertne pojavnosti ostal razmeroma nespremenjen. Čeprav se je na odru skupaj znašlo kar petintrideset glasbenikov, se pojavi vtis, da ima vsak glasbenik točno določeno vlogo, na eni strani povsem podrejeno skupinski igri in na drugi že skozi kompozicijsko zasnovo skladb tudi ključno. Plošča bo bržkone najprej pristala v zbirkah Jaga Jazzistovih starejših privržencev, sodeč po izvrstni formi pa si bo zasedba pridobila tudi kakšnega novega.