Nonesuch, 2014

Tokrat smo pozornost namenili koncertnim posnetkom saksofonista Joshue Redmana s triem, zbranim in izdanim pri založbi Nonesuch Records junija lani. Album Trios Live vključuje posnetke dveh nastopov - nastopa v klubih Jazz Standards v New Yorku in Blues Alley v mestu Washington DC. Klubski dvorani s svojo prijetno in živahno atmosfero, ki jo polnijo spontani vzkliki in navdušeni aplavzi ter nalezljiv ritmični tok skladb, ki v zadovoljno ponihavanje spravi marsikatero glavo, nas opominjata, da je lahko tudi jazz namenjen zabavi in ne le poznavalskemu prikimavanju osivelih glav. Ker pa se je Joshua Redman do sedaj izmikal našim glasbenim radarjem, oziroma mu na Radiu Študent še nismo izkazali pozornosti, je prav, da mu za začetek namenimo nekaj besed in orišemo njegovo dosedanje delo.

Joshui Redmanu je bila glasba položena že v zibelko. Sin znanega jazz saksofonista, Deweyja Redmana, in orientalske plesalke je po očetovih stopinjah zakorakal že pri svojih devetih letih, ko se je začel učiti igranja na klarinet. Tega je kasneje, prav tako kot že oče leta poprej, zamenjal za tenor saksofon, ki je postal njegov primarni instrument. Kljub dozdevno že začrtani poti se mladi Joshua ni omejil le na svet pihal. Z materino pomočjo si je obzorja širil tudi na daljni vzhod in ostale glasbene prakse sveta, ki so jih poučevali na Inštitutu svetovne glasbe v Berkleyju, kjer je mati študirala. 

Poleg izrednih študijskih uspehov je ves čas šolanja uspešno sodeloval v šolskih jazz ansamblih. Kopico nagrad, ki jih je dobil med šolanjem, je leta 1991 zaokrožil z zmago na mednarodnem tekmovanju saksofonistov, ki ga je organiziral Jazzovski inštitut Theloniousa Monka. Istega leta je za nedoločen čas odložil študij in se preselil k prijateljem v Brooklyn, kjer se je znašel sredi pestre newyorške jazz scene. Tu je Joshua poleg pogostih koncertov svoje spretnosti kalil še na improvizacijskih seansah z mnogimi jazz glasbeniki, nekaterimi še iz generacije svojega očeta. Kmalu po podpisani pogodbi, leta '93, je produkcijska hiša Warner Bros. izdala njegov prvi album, ki mu je prinesel prvo nominacijo za grammyja. 

Joshua Redman je v devetdesetih izoblikoval svoj stil, ki se naslanja na harmoničnost in melodičnost hitrih bopovskih improviziranj, a se namesto nezadržnega brzenja in spuščanja duše skozi saksofonov ustnik še vedno opira na ritmičnost rythm&bluesa, funka in soula – podobno, kot sta se v času razmaha bebopa tudi Gene Ammons in Red Holloway, ki ju Joshua navaja kot pomembna vpliva na njegov stil muziciranja. Poleg omenjenih je občudoval še Sonnyja Rollinsa - njegovo ritmičnost in občutek za liričnost pri improvizacijah, ki jih je znal podati kot zaokroženo celoto. Joshuova koherentnost skladb in izraznost improvizacij tako vzdrži v družbi legendarnih glasbenikov – na primer na albumu Wish, ki je nastal v sodelovanju s starima freejazzerjema in Colemanovima sodelavcema, Charliejem Hadenom in Billyjem Higginsom. Kljub pogostemu sodelovanju s tovrstnimi eminencami se v zadnjem desetletju Joshua nekoliko odmika od začrtanih struktur in članov starejše jazzerske šole ter v svojem delu razkriva vplive, ki se širijo od sveta elektronske glasbe do roka in eksperimentale. 

Posnetki na albumu Trios Live so iz nastopov v newyorškem klubu Jazz Standards 2009. leta in washingtonskem klubu Blues Alley leta 2013. Trio sestavljata Joshua Redman na tenorskem in sopranskem saksofonu ter Gregory Hutchinson na bobnih. Kontrabasist na zgodnejših posnetkih je Matt Penman, na posnetkih iz predlanskega leta pa Reuben Rogers. Ta se z bobnarjem pojavlja na Joshuovih albumih in nastopih že od leta 2000. Na koncertnih posnetkih, ki bodo sledili, igra od druge do četrte skladbe. 

Čeprav sta tria brez akordnih instrumentov, se basovska linija lepo lovi v harmonije in bogati Joshuovo soliranje. Da zvok tria ne bi ostal pust, pomembno vlogo odigra Gregoryjevo bobnanje, ki se s preostalo polovico ritem sekcije odlično lovi v nalezljive groove in nenadne ritmične obrate. Posamezne udarce po bobenski membrani poleg tega pogosto razvleče v verigo odbojev, ki polnijo zvok in igranju dodajo mehkobo. Basiranje skorajda ves čas ostaja prijetno ritmično in se ne pogosto spušča v deroče nizanje tonov. Pri tem je nekoliko opazna razlika med basistoma, saj Mattu prsti večkrat uidejo in se sprehodijo po vratu kontrabasa, medtem ko Reuben saksofonske solaže raje podpre s kakšnim ritmičnim vložkom ali dobro odmerjeno harmonijo. 

Joshua ostaja pri igranju dinamičen – od razvlečenih izživljanj nad instrumentom in vztrajanja v glavni vlogi se skladbe raje vrnejo h glavni temi ter ustvarijo prostor, kjer se težišče porazdeli in dopusti več solo vložkov tudi ostalima članoma tria. Koncertni repertoar poleg treh avtorskih skladb vključuje še jazzovski standard 'Mack the Knife', s katerim se plošča prične. Temi sledi kos filmske glasbe – skladba 'Never Let me go' dvojca Evans/Livingstone. V repertoar sta vključeni še Monkova 'Tinkle, Tinkle' in priredba skladbe Led Zeppelinov, 'The Ocean', s katero se plošča zaključi.