Warner Bros., 2014

»Če je to pogreb, naredimo najboljši pogreb kdajkoli«. S temi besedami je zasedba LCD Soundsystem februarja 2011 napovedala svoj poslovilni koncert v newyorškem Madison Square Gardnu 2. aprila 2011. Da se bo eden najbolj kul bendov prejšnjega desetletja verjetno poslovil, je njegov šef James Murphy sicer napovedal že ob izidu tretjega albuma 'This is Happening' v maju 2010, zato napoved zadnjega koncerta ni bila nepričakovana. O tem, da je LCD Soundsystem sodil v skupinico najbolj priljubljenih bendov, ki so pomembno zaznamovali prejšnje desetletje, pa je zgovorno govorilo dejstvo, da je bilo približno štirinajst tisoč vstopnic menda razprodanih v petnajstih sekundah. Nedolgo zatem so razni dilerji vstopnice začeli preprodajati po cenah, ki so dosegle tisoč petsto dolarjev, razjarjeni Murphy pa je fenom sporočil »karkoli že bomo počeli, ni vredno tega denarja, da nas vidite«. Situacijo pa je poskušal omiliti tudi z napovedjo štirih dodatnih »ogrevalnih« koncertov na newyorškem prizorišču Terminal 5.

Nauk zgodbe z vstopnicami je seveda ta, da so celo prekupčevalci vedeli v kako velik bend je LCD Soundsystem v resnici zrasel. Tisti, ki bolje poznajo Murphyja in njegov kritičen odnos do glasbene industrije, najbrž ne dvomijo v to, da je samoukinitvi LCD Soundsystem vsaj deloma botroval prav velik hype, ki se je dvigoval okoli zasedbe. To je pač pomenilo, da je Murphy z druščino posledično imel vse manj časa za neobremenjeno ustvarjanje glasbe in ker jo ima preveč rad, da bi jo kakorkoli kompromitiral, je to pač pomenilo konec. Retrospektivno se sedaj zdi, da se je za to potezo odločil v pravem trenutku, tako na vrhuncu popularnosti kot kreativnosti. V zgodovino se je pač lepše zapisati kot bend, ki se je poslovil na vrhuncu svojih moči, kot bend, ki počasi izgoreva. In LCD Soundsystem so v desetih letih obstoja dosegli veliko. Posneli so tri izvrstne albume, se z njimi prikupili kritikom in publiki, zakuhali rivajvl plesnega punka in postali eden najbolj cenjenih bendov prve dekade novega tisočletja.

Njihovemu slovesu primeren je bil tudi poslovilni koncert. V skoraj štiriurnem nastopu je zasedba predstavila vse svoje (glasbene) atribute; od elektronsko obarvanih plesnih in bolj punkovsko ostrih skladb, do nekoliko bolj umirjenih nafankiranih in prepoznavno sentimentalnih trenutkov. Tisti, ki se koncerta nismo udeležili, smo ga lahko v neposrednem prenosu spremljali prek Pitchforka, konec leta 2012 pa še v obliki dokumentarca 'Shut up and Play the Hits', ki je ponudil tudi intimen vpogled v Murphyjevih oseminštirideset ur pred in po koncertu. Video zapis razkrije, da je šlo za dogodek epskih razsežnosti, s koncertno prikrojenimi, podaljšanimi različicami skladb z vseh treh albumov, malih plošč in singlic, ki jih je zasedba spretno in brez prevelikega pompa spletla v lep scenosled in mu postavila »piko na i« z Murphyjevim poslovilnim nagovorom in zaključno skladbo 'New York, I Love You But You're Bringing Me Down'. Skozi video in sedaj avdio posnetek koncerta seveda ni mogoče v polnosti podoživeti, sodeč po razplesani, ekstatični publiki in pokoncertnih odzivih pa so se LCD Soundsystem nedvomno poslovili v svoji najbolj imenitni podobi.