Neurot, 2003

V nocojšnjem RŠ Koncertu velikani apokaliptične sludge in post-metal izraznosti, Neurosis, s koncertom, ki so ga odigrali v Stockholmu leta 1999, izdan pa je bil leta 2003 pri njihovi lastni založbi Neurot Recordings. Šlo je za turnejo ob izdaji kolosalne plošče „Times Of Grace“, ki Neurosis ujame nekje na prehodu med konstantno nasičenostjo in vnašanjem njim lastne intenzivnosti v bolj zračne zvočne pokrajine.

Omenili smo ključno besedo – intenzivnost. Intenzivnost je verjetno med najbolj pogostimi pridevniki za opis izkušnje njihove glasbe. Označuje tako njihov kreativni pristop in poetiko kot tudi njihov način igranja in podajanja. Kaj boljšega torej, poleg žive izkušnje seveda, kot dober surov koncertni posnetek? Pred dobrim mesecem smo v tem terminu vrteli živo ploščo kaskadskih black metalcev Wolves In The Throne Room, ki kot enega glavnih bendovskih vplivov navajajo ravno Neurosis. Takrat smo dejali, da so Neurosis ena izmed skupin, ki koncertno izkušnjo in njene obredne implikacije jemljejo resno in zavzeto. Na plošči „Live in Stockholm“ je že od uvodne tolkalne „The Flood“ slišati, da gre krvavo zares. Da Neurosis klišeje o rockovskem koncertu kot katarzični ekspresiji jemljejo smrtno resno. Ko pa udarijo s sledečim komadom, „The Doorway“, ni več dvomov. Neurosis premorejo redko količino karizme, ki se odraža na vseh nivojih – načinu „attacka“ na instrumente, krmarjenju med odzveni in feedbackom, kolektivnim fraziranjem celotne skupine, urgenci vokalnega patosa in pač splošnemu „in-your-face“ zvočnemu udaru.

Iz njihove igre veje iskrenost, ki je pri marsikateremu sodobnemu apokaliptičnemu rock brodenju ni slutiti in ki Neurosis prej postavlja ob bok ameriški folkovski tradiciji in zgodnjemu delta bluesu, ki je poleg principov DIY-punk ekspresivnosti med njihovimi pomembnejšimi vplivi. Kljub vsej vprašljivosti pojma „iskrenosti“ je za nastopom Neurosis težko ne zaznati precejšnje globine in energijskega zaledja. Obenem pa so tudi bend z izostrenim občutkom za tripovske razsežnosti hrupnega sludge nabijanja, ki s svojim senzoričnim overloadom lahko postane sredstvo zamaknjenega potovanja. Pri tem je treba omeniti tudi suveren prispevek elektronika Noaha Landisa, ki pri Neurosis skrbi za zvoke ne-kitarsko-tolkalno-vokalnega izvora. Njegovi sampli in sintovska zavijanja se v komadu „An Offering“ prepričljivo spojijo z alikvotno bogatostjo distorziranih kitar, v klasiku „Locust Star“ iz plate „Through Silver In Blood“ pa udarjajo kot eksplozije. O rezajočih vokalih Scotta Kellyja in Steva Von Tilla, in tudi basista Davea Edwardsona, pa menda ne gre izgubljati besed.