Nero's Neptune, 2013

Pošteno smo že zagazili v nov milenij, vendar se zaradi večnega plamena, ki so ga prižgali, nekaterih bendov nikakor ne moremo znebiti. Še danes jim enostavno ne najdemo para pod postpankerskim soncem, ki ga s svojo telesno korpulentnostjo in priznano umetniško veličino zakriva fotr te zvrsti David Thomas.   Sredi lanskega leta, namreč, je vsemogočni clevelandski fenomen Pere Ubu izdal dvojni koncertni LP s prazno četrto stranjo in enostavnim naslovom Live At The Longhorn. Koncert, ki predstavlja prvi višek takrat mladega Thomasa in odličnih zgodnjih Pere Ubu, se je zgodil slaba dva meseca zatem, ko so v sklopu prvega britanskega punk desanta na Ameriko, v klubu enakega imena, a v Dallasu, nastopili Sex Pistols. Prizorišče nastopa Pere Ubu, ki so bili v primerjavi s Sex Pistols bolj Public Image Limited,  bolj art kot agresivni, je bil Jay's Longhorn Bar v Minneapolisu. Pomemben plac v razvoju punk in hardcore zvoka Minneapolisa, zibelke nenadkriljivih Hüsker Dü, ki bo iznedril The Replacements, The Suburbs in The Suicide Commandos, ki jih Thomas napove kot naslednje na odru tistega 1. aprila, dneva norcev, daljnega leta 1978. In njihova bizarna ter nepredvidljiva godba bi lahko brez zadržkov služila kot zvočna podlaga filmom, ki se bavijo s tematiko stanja, ki se ga družba boji, mu pravi norost in ga raje zapre v okvir zidov, pa čeprav ga ni ali ni hotela raziskati do konca. Tako, kot je izoliranost usojena vsemu, kar je družbi nerazumljivo, paranormalno, je po krivici tudi Pere Ubuju. Norost v živo je izšla pri založbi Nero's Neptune, večina od trinajstih komadov pa je na njihovi prvi dolgometražni plati Modern Dance, ki je predstavljala eno izmed temeljnih plat postpanka in začetek izjemno plodnega obdobja benda, ki je v štirih letih izdal šest plat. Ostali komadi so zgodnje klasike – prvi single iz leta 1975 Heart of Darkness, ki sta mu leto kasneje sledila Cloud 149 in na koncertu v bisu slišana različica komada Final Solution, ki so ga kasneje, nemara tudi zaradi zlonamernih očitkov o povezavi s terminom holokavsta, le poredkoma izvajali v živo. Če je v tej živi surovi izvedbi pogrešati kakšne komade, sta to psihedelični 30 Seconds Over Tokyo in Non-Alignment Pact.

  

Album Live at the Longhorn je sijajen odsev takratnega modernega plesa Pere Ubu. Iz njega seva odštekani pogo art punkerjev, ki ga začinjata Thomasova lirika in specifičen visok nosni vokal, s katerega histerijo je sredi osemdesetih postregel tudi pri nas, na dogodku, ki je dokumentiran z izdajo v sklopu serije Živi v Ljubljani, ponosa slovenske kasetne produkcije. V originalni zasedbi je bila še ubijalska ritmična naveza – basist Tony Maimone in bobnar Scott Krauss - kitarist Tom Herman in klaviaturist Allen Ravenstine, ki je distorzično obarval že tako poln in kakofoničen izraz Pere Ubu, ga oplemenitil z modnimi dodatki, ki so kot kladiva rušili steklene zvonove, nato pa črepinje prežvečili in znova lepili v komaj obstojno gmoto. Ob spremstvu kratkih piskov saksofona, škripanja, zavijanja, šelestenja in imitacije prometnega kaosa sta se drama in komedija vroči zlivali v kalup groteske na začudenje splošno sprejetih norm in diktatov sestavljanja uspešnic. Pere Ubu so prečkali mejo s paranojo brez veljavnega rokenrol pasoša in premikali publiko v katarzo. Ne! Tako kot Devo, tudi Thomas in Pere Ubu niso bili s tega planeta. Bili so visoko karaten unikat, ki se mu do dandanes nihče ni približal, čeprav bi lahko podobnosti našli tako pred kot za njimi. Plesnost The B-52’s, recimo, ali pa krautrockerski trans Can, konfuznost Zappe, kratkost in jasnost tistih Pixies, ki so se zdaj žal, žal, razvodeneli v zelo razredčen malinovec, zatem paranojo The Jesus Lizard, zbasano konkretnost Minutemen in še bi lahko naštevali. 

V sanjsko potovanje se zazibajmo s Thomasovim verzom iz Heart Of Darkness ...

“Maybe you see further than I can see, 

 or maybe things just look differently.

 Maybe I'm nothing but a shadow on the wall.

 Maybe love's a tomb where you dance at night”