Canal+, 2008

O statusu bristolske zasedbe Portishead verjetno ni treba izgubljati besed. Je eden tistih bendov, ki ima med svojimi privrženci vrednost suhega zlata, zato ni presenetljivo, da je bil po desetletnem premoru njihov tretji studijski album 'Third' bržkone ena tistih plošč, ki je v prejšnjem desetletju dvignila največ prahu. Hkrati je res, da je bilo leta 2008, ko je album končno ugledal luč dneva, zlato obdobje bristolskega downtempa že dolgo stvar preteklosti. Toda podobno kot za njihove someščane Massive Attack je tudi za Portishead obveljalo, da gre za zasedbo, ki je večja od trendov, zato njihove vrnitve še zdaleč ni šlo enačiti z bendi, ki so se vračali zavoljo unovčevanja stare slave. Še več, čeprav je popularnost bristolske glasbene scene v devetdesetih nedvomno ključno pripomogla k hitremu vzponu zasedbe, se zdi, da ji je na dolgi rok približno toliko tudi škodovala. Desetletje po tem, ko je objavila svoj zadnji studijski album, so njeno vrnitev mnogi pač videli kot poizkus obujanja preteklosti. Pri tem pa so spregledali, da so Geoff Barrow, Beth Gibbons, Adrian Utley in njihovi sodelavci preprosto ustvarjalci z izjemnim občutkom za pisanje dobrih pop skladb, ki jih ne obremenjuje takšno ali drugačno uokvirjanje. S stališča glasbene vrednosti album 'Third' zato v letu 2008 ni bil nič manj aktualen, kot bi bil desetletje prej, in ne glede na to, ali vam je bil všeč ali ne, je še enkrat več potrdil, da gre z zasedbo z enim najbolj prepoznavnih, izvirnih izrazov. To prepričanje je še utrdilo dejstvo, da je ob koncu leta pristal na mnogih lestvicah najboljših albumov tistega leta, le pet dni po njegovem uradnem izidu pa ga je zasedba pred izbrano publiko predstavila v majhnem studiu francoske televizije Canal+.

To ni bilo prvo srečanje zasedbe s kamerami. Leta 2002 je luč dneva namreč ugledal DVD s posnetkom njihovega koncerta v newyorškem Roselandu, ki je nekaj let prej izšel tudi v obliki avdio zgoščenke in na VHS kaseti. Na tem koncertu iz leta 1997 je zasedba ob spremljavi newyorškega filharmoničnega orkestra odigrala del skladb z njene prve in druge studijske plošče, in čeprav so bile žive različice skoraj identične studijskim posnetkom, je njihov video zapis razkril dodano vrednost. To pa je tisto posebno, intimno razpoloženje, ki ga zna zasedba iz studia izvrstno prenesti tudi pred publiko. Če odmislimo filharmonike in sestavo repertoarja, je bil koncert na televiziji Canal+ pravzaprav preslikava tega, kar je zasedba dobrih deset let prej prikazala na koncertu v Roselandu. Izjemna, intimna koncertna izkušnja, ob kateri izbrano občinstvo med igranjem zadržuje dih in po vsaki skladbi sproži val navdušenja. Vsaj za tisti hip, ko si zasedba vzame trenutek, da zamenja svoje inštrumente. Pri tem sta najbolj dejavna Barrow, ki se največkrat ukvarja z bobni, tolkali in elektroniko, ter Utley, ki ob električni in akustični kitari priložnostno stopi tudi za sintetizator. Na zasedbe, ki se v koncertnem kontekstu poskušajo kar najbolj približati studijskim posnetkom, vsaj tista nekoliko bolj angažirana publika običajno gleda precej zviška, toda spremljanje Portishead pri njihovem živem izvajanju je preprosto užitek. Če se je ob plošči 'Third' pojavil občutek preproduciranosti in skoraj hermetične premišljenosti, brezhibno natančna koncertna izvedba kompleksnih skladb odpre usta tudi največjim nergačem. Z izjemo dveh skladb s prvenca 'Dummy' je zasedba v studiu Canala+ odigrala večino skladb s plošče 'Third', ki so zadihale v nekoliko bolj intenzivni, priložnostno celo robustni podobi. Ugibanje o tem, do kakšne mere je ta skrbno naštudirana oziroma le trenutni navdih Geoffa Barrowa in njegove avtorske svobode, pa je prepuščeno vsakemu posamezniku.