24. Sajeta drugič
Sotočje, Tolmin, 5.–9. 7. 2023
V petek popoldne so na glavni oder 24. edicije festivala Sajeta prvi stopili Lelee, štartali s polnim šusom energije in zbudili še tistih nekaj zaspancev, ki so že klonili po večdnevni festivalski akciji. Njihov koncert je dal slutiti, da je v tokratno Sajeto pljusknil val rokenrola, ki se je držal predvsem zadnjih dveh festivalskih večerov. Zaradi dokaj zgodnjega termina, v katerem so začeli, so Lelee igrali manjšemu številu poslušalcev in poslušalk, a se niso pustili motiti in so svoj nastop s pokončno držo naravnost uživaško izpeljali.
Za njimi so zagodli Svojat, katerih koncert je na letošnjem Mentu, ko so v novi postavi z Vidom Drašlerjem za bobni predstavili tudi nekaj frišnega materiala, močno odzvanjal in vzbudil pričakovanja za novo ploščo. Ko so se tokrat na sotočju s komentarjem Andreja Fona obregnili tudi ob precej animatorsko usmerjenega festivalskega napovedovalca, so nakazali svojo kritično držo, ki se je v program Sajete, festivala z usmerjenostjo k robnim glasbenim praksam in razraščajočo opozicijo do mainstream tokov, dobro umestila. Prisotne so Svojat pretresali z lomljivimi ritmi, neizprosnostjo do sveta in sebe samih ter z zbadljivimi, domiselnimi in humornimi besedili, s čimer so ponovno izkazali samosvojost v slovenskem glasbenem prostoru.
Kmalu po tem, ko so Svojat odigrali svojo zadnjo pobezljano vižo, je oder zasedla italijanska skupina Fawda. Zvok kvarteta tvori neobičajna nabirka glasbil, ki vključuje par sintetizatorjev, klaviature Rhodes, ritem mašine in efekte, afrokubanska tolkala ter brenkalo gembri. Slednje je severnoafriško glasbilo, katerega telo prekriva usnjena membrana, čez katero je razpeta trojica iz kozjega črevesa izvitih strun, ki odzvanjajo z mehko odrezavim brenčanjem basovskega registra. Koncert se je pričel in zaključil v kotalečih se ritmih puščavskega bluza, vmes pa je zasedba zaokrožila po različnih godbah, ki so se jih člani učili pri lokalnih glasbenikih na svojih večkratnih obiskih Egipta in Etiopije. Prijetno je bilo slišati, kako zasedba v mehkem groovu etiopskega jazza v italijanščini opeva uporni duh Abesincev, opazovati, kako pevec med publiko s pokrovkastimi kastanjetami deli zdravilne ritme, in poslušati arabeskno vrtinčenje sintovskih linij. Čeprav je bilo igranje nekoliko opotekajoče, je zasedba nadoknadila z ljubeznijo, ki jo do tovrstne glasbe gojijo, ter s prijetno nojzerskim arabskim rap komadom, s katerim so presenetili v zaključnem delu koncerta. Sledili so desetčlanski Alpacas Collective iz Belgije, ki so zdaj že lepo razgreti publiki s svojim širokim arzenalom glasbil obetali razgibano in udarno plesno seanso. Skupina se je gibala v vodah jazza in funka z vplivi globalnih godb. Mestoma so zasedba zatavali v bolj bluesovske močvare in se takoj zatem razživeli v ritmih afrobeata, funka v spremljavi pretežno preglašenih strun sitarja. Slišali smo tudi priredbi skladb botra etiopijskega jazza, Mulata Astatkeja. Zasedbi je kljub njihovi obče všečni nabirki skladb vselej primanjkovalo nekaj strasti pri izvajanju, ki bi pozibavajočo se publiko spravila v višjo prestavo.
Petkov večer je v nadaljevanju zavil v bolj elektronske vode. Na plesišču pod odrom se je med odmorom udejanila miza, obložena z mešalko, računalnikom, modularnim sintetizatorjem in pripadajočim kablovjem, h kateri je pristopil nemški elektronski eksperimentator Burnt Friedman. Sledilo je hipnotnično popotovanje skozi težko opisljive zvočne zmesi, polne prasketanj, šumov, kovinsko zvenečih udarcev, zamolklih pokljanj, mimobežnih sintovskih linij, fragmentov človeških glasov, basovskega utripanja, zvenenja činelic in še česa ... Iz te množice zvokov so se izgrajevali deloma zgoščeni, večinoma pa razvlečeni ritmični vzorci, ki jim je v polkrog razpotegnjeno občinstvo sledilo z nesinhroniziranim pozibavanjem. Koncert je sestavljalo nekaj kompozicij, za katere je bil nabor zvočnih linij večinoma že vnaprej posnet in pripravljen, glasbenik pa jih je na mešalni mizi med seboj prepletal in jih obdeloval z efekti. Zaključil se je po drugem bisu, dogajanje pa se je preselilo na stranski oder. Tam smo prisluhnili krajšemu koncertu dua Crystal Therapy, ki sta nam zagodla sočno mešanico eksperimentalnih beatov s primesjo violinskih linij in sintovskih okraskov, večer pa se je do jutranjih ur nadaljeval ob eklektično slastni vinilni selekciji kolektiva Hybrida.
Prijetno zbistrena od namakanja v hladu reke sva recenzenta festivala naslednji dan na prizorišče prispela prepozno, da bi ujela popoldanski nastop Harryja Theteacherja. Takrat so se na glavni oder že usidrali Haiku Garden, ki so podobno kot Lelee naleteli na razredčeno publiko in se za povrh spopadali še s soparo. Ne glede na to so shoegazerji vseskozi vztrajali z zvočno dovršenim žaganjem. Ozračje prizorišča je kasneje vibriralo v globokem dromljanju basovskih strun Zahre Mani, ki jih je glasbenica z efekti raztapljala v razpotegnjene in zazankane zvočne plasti. Čeznje se je v neenakomernih naskokih usipalo gosto in čvrsto bobnanje Jake Bergerja in drobilo navidezno statičnost dronovskega valovanja. Za njima se je na oder povzpela zasedba 21 vek, ki je iz Makedonije prispela v okrnjeni zasedbi in je svojega manjkajočega člana nadomestila s posnetki bobnov, čez katere je žagala s punkrockovsko energičnostjo, pevec, ki ga je glas iz skladbe v skladbo bolj zapuščal, pa je kljub temu uspel pričarati, če ne glasbeni, pa vsaj sproščeno zajebantski vrhunec večera. Brez brige je trosil zbadljivke, se vrtel med publiko in razgrel teren za zasedbo Koikoi, katere člani so bili medtem že zbrani pod odrom in so hripavemu pevcu mestoma pomagali pri petju.
Padla je noč, oder je zasedla skupina Koikoi in pošteno razturila. Bend se je v svoji pojavnosti odlično zlil s scenografijo in lučkarskimi efekti, predvsem pa z občinstvom, ki se je na peščeni površini že dodobra nagnetlo in zibajoč spremljalo zapomnljivo koncertno prigodo. Vokalist in kitarist Marko Grabež je povsem prevzel frontmansko vlogo in se razmetaval po odru, kar je celoten bend in razgreto publiko potegnilo v medsebojno izmenjavanje energičnosti.
Prihod dvojca Matmos je dvignil kar nekaj prahu, za kar so v soboto zvečer vršale pripombe, da te točke letos ne gre zamuditi. Baltimorski duo je znan po rabi raznoraznih predmetov za slikanje prefinjeno eksperimentalnih plesnih krajin. Pretakanje vode iz čaše v flašo se je izlilo v prvi komad, navdahnjen z reko Tolminko, v naslednjih dveh skladbah pa smo prav tako spremljali, kako so se elementi naravnega sveta prekuhali v izbrušeno, hrustljavo in povsem spolirano elektronsko glasbo, ki nas je kljub visoki glasnosti držala na plesišču. Dogajanje se je preselilo na stranski oder, kjer je didžej S. Putnik s selekcijo diskoidno obdelanih globalnih godb držal na nogah vztrajajoče obiskovalce vse dokler niso izza gore na izpraznjeno plesišče posijali prvi žarki.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj