Sotočje, Tolmin, 5.–9. 7. 2023

Letošnja, 24. edicija festivala Sajeta je na sotočje rek Tolminke in Soče ter v jedro Tolmina prinesla skupek koncertov, delavnic za starejše, mlajše in po srcu mlade ter interaktivno razstavo Suba Soba, posvečeno glasbeniku srbskih korenin, Mitarju Subotiću Subi. Zamudili smo otvoritev razstave in na sotočju spremljali, kako sta festival mogočno otvorili Tisa & Mojca. Dvojica sodeluje že od poljanskogimnazijskih let, in ker je tako Mojco Zupančič kot Tiso Nežo Herlec želja po poglabljanju umetniškega izraza zvabila na študij na Nizozemskem, sta tam zadnjih pet let intenzivneje sodelovali, tkali zvočne vezi in se sooblikovali v performerki z neomajno prezenco. Na sotočju sta sprva dokaj prazno prostorje pod odrom z izražanjem preko glasu, klaviatur in sintetizatorja polnili z veliko širino zvoka. Obujajoč skladatelje romantične ere sta pluli med klavirskimi pejsaži, se sporazumevali s sosednjimi galaksijami, bajali o človeškem vsakdanjiku ter postopoma privabljali več poslušalcev in poslušalk. Po koncertu so završali komentarji, da smo bili priča zares dobri otvoritvi, pravzaprav pa je recenzentka dobila vtis, da smo bili deležni pravcatega zvočnega čaranja, ki sta ga Tisa & Mojca z dvema daljšima kosoma povečini improvizirane glasbe izvedli v svojstvenem stilu.

Sledil je premierni koncert še enega slovenskega dvojca. Prekaljena glasbenika Gal Furlan in Aleš Valentinčič – Brdonč sta predstavila projekt Orange blue noise. Njuna komunikacija na odru, ki je potekala kot nekakšen spopad med ruženjem elektronike in ekspresivnim bobnanjem, je obrodila nojzerski nastop, ki je prikazal učinkovito izmenjavo elementov njunih pristopov, obenem pa se je vzpostavil kot znaten kontrast prejšnjemu duotu, ki je namesto na dvoboju gradil na složnosti.

Na tej točki večera se je že okrepilo občinstvo in napetost je nekoliko zrasla pred nastopom avstrijske violinistke in vokalistke, Sajetine dobre znanke Mie Zabelke, ki je tokrat ponudila solističen material, toda recenzentke ni prepričala, da bi na koncertu ostala po izteku uvodnih dveh komadov.

Ob koncu prvega festivalskega dne smo se lahko čudili odrski postavitvi projekta Nickel Kosmo. Od dveh pozibavajočih se gongov se je odbijala svetloba, na gonga zarisovala zvezdaste linije in oblikovala še dodatno plast vzorcev, ki jih je z analognimi sintetizatorji in trobento plastil Flavio Zanuttini. Če je na nas napravila vtis vizualna podoba Zanuttinijevega nastopa, pa bi to težje trdili za njegovo zvočenje, ki se je raztezalo v iskanju prevladujoče strukture in nas le na trenutke nagovorilo in uspešno vpelo v ritem. Ker nas je dodobra zdelala vročina, smo se radovednosti navkljub in polni vtisov po polnoči raje povzpeli do šotorišča ter tako didžejanje makedonskega Stem na ušesa lovili le od daleč.

Na četrtkovo popoldne smo prav tako izpustili dogajanje na manjšem odru XMobil, kjer sta zvočno kopel pripravljala Simon Weckert in Vasyl Kuzmich, ter sprva zavili v Glasbeno šolo Tolmin, kjer se je imel odviti koncert zasedbe TiTiTi in srbske pianistke Marine Džukljev. Nekateri med nami bosonogi, drugi z vlažnimi lasmi ali pa pregreti od sprehoda s festivalskega prizorišča, smo se posedli in se v dvorani zazrli na dvignjeni oder, nakar je Janez Leban napovedal, da bo sledil glasen koncert. In res – njihov bučni repertoar, skozi izvedbo katerega so ves čas izkazovali mojstrstvo svojih inštrumentov in medsebojno usklajenost, nam je ob koncu dal misliti, ali se je morda porodila zasedba TiTiTiTi.

Odstopicljali smo nazaj do sotočja in tam pričakali nastop Sama Kutina in Pascala Battusa, ki sta se s hurdy gurdyjem in akustičnimi resonatorji, vrtečo se površino, činelami, kupom predmetov in šare prizemljila pod odrom ter s tem spodbudila intimno vzdušje. Čisto od blizu smo spremljali njuno zvočenje, ki je vodilo med nežnejšimi basovskimi zavoji s hurdy gurdyjem in dronerskim brnenjem vrteče se površine, do Kutinovega ritmiziranja po strunah s kontaktnim mikrofonom ter prodornega hrušča, ki ga je Battus sprožil s stikom plastične embalaže za suši in vrtljive ploščice. Glasbenika sta z občutljivostjo za skupno pripoved napredla improvizacijo s pravljičnim nabojem.

Šušljalo se je, da sta Dal:um težko pričakovana točka letošnje Sajete. Seulski glasbenici, ki igrata na korejski glasbili gayageum in geomungo, izhajajoč iz tradicionalnih melodij, predstavljata lastne kompozicije. Spremljali smo lahko brezhibno poprijemanje teh impozantnih glasbil, ki sta jih muzičistki pred vidno radovedno publiko tudi ves čas uglaševali, a je koncert ob koncu vendarle pustil občutek, da je umanjkal kakšen element presenečenja, ki bi njunemu muziciranju pridodal za Sajeto značilno eksperimentalno dimenzijo.

Ko so s špilom pričeli Karmakoma, je postalo jasno, da je četrtkov program nadvse eklektičen. Bendu se je tokrat pridružila tudi Mojca Zupančič, ki je poleg zvoka klaviatur postregla tudi s kakšnim prefinjeno odpuljenim plesnim gibom. Celoten bendov performans skupaj z utripajočimi lučmi in elektronskim žarčenjem je držal napetost v zraku ter dodobra razplesal občinstvo.

Ponovil se je scenarij prejšnjega dne in omagali smo pred nastopom Harryja Theteacherja. Po miselnem preletu festivalske srede in četrtka pa smo se zvokov polni zavedali velike pestrosti nabora sodelujočih umetnikov in umetnic ter se veselili prihajajočih dveh dni s še večjim številom koncertov.

*na fotografiji: Tisa & Mojca, avtor Goran Jevtić