Cerkno, 18.–20. 5. 2023

Med osemnajstim in dvajsetim majem letošnjega leta je v Cerknem potekala 28. izvedba festivala Jazz Cerkno, na katerem so nastopile zasedbe iz trinajstih držav in iz Slovenije. Polja improvizacije, inovacije in prostomislečega jazza so bila razprostrta med free jazzom, sodobno improvizacijo in elektroakustično robno godbo, na Radiu Študent pa jih bomo do potankosti raziskali v dvodelni RŠ recenziji.

In bil je večer in bilo je jutro, prvi dan.

Od Akademskega kolegija je načeloma dobro uro in pol vožnje, uro in četrt, če smo izurjeni dirkači. Po uvodnem cijazenju mimo raznoraznih od boga pozabljenih krajev v slogu Škofje Loke, Poljan in Gorenje vasi je našega nedeljskega voznika nestrpno pričakala selekcija peklensko skrivenčenih zavojev. Iz zvočnikov je nabijal James Chance. Contort Yourself je dobil mračen prizvok, ko so se nam v obraz režala preozka cestišča in prestrma pobočja. V nedogled smo rinili navkreber po ostrih lasnicah in sočustvovali z nadrkanimi tovornjakarji, ki so mrkih obrazov vozili nasproti. Oni so se namreč morali že vračati – mi smo šele prihajali. Naša v soncu okopana nagrada je ždela na dnu doline – kopica čudaško vpadljivih blokov in na gosto posejanih škatlic – Cerkno.

Na parkirišču pred hotelom, s katerim imamo mnogi lastno izkušnjo osnovnošolske smučarije, je dišalo po pristni, ravno prav postani nostalgiji. V luči festivala so v hotelu pripravili posebno ponudbo za goste, ki so se prišli odpočiti po dozi downhill relija, toda recenzent je svojo izkušnjo potisnil na metanivo in prespavališče poiskal pri prijateljih, ki so festival pomagali organizirati. Preostala dva člana naše avto-moto ekspedicije sta ponudbo galantno zavrnila – tudi enoprostorec se namreč v nuji izkaže za precej udobno posteljo. Ampak spanje je trojico doletelo kasneje – ura je odbila petnajst do treh, ko smo se od vožnje omotični odzibali v blodnjak uličic, medlo spominjajoč na neke vrste središče.

Picerijo so zapirali, zato smo obsedeli na pivu in čikih. Celotno središče malega mesteca – torej manjši trg, presekan z ozko cesto in obkrožen s kafiči – je bilo praktično odrezano od sveta s pregradami in redarji, ki so s seboj prinesli naslanjače. V središču mesta je ždel črn, pokrit šotor, neke vrste orjaška, vsiljiva tvorba, čudaško nezemeljska v svoji veličini. Kakofonični trušč tonskih vaj je odzvanjal po trgu, a lokalni gradbinci na popoldanski pavzi se med listanjem festivalskih brošur niso pustili motiti. Četrtek je kot otvoritveni dan na festivalu večinoma slovel kot »dan za lokalce« z morda bolj klasičnim jazzom, je kasneje pripomnil ereševski starosta Miha Zadnikar. Tokrat so bili domačini morda nekoliko presenečeni. Festival je zvečer namreč otvorila selekcija inovativnih in precej robnih godb: novojazzovski Zlatko Kaučič z zasedbo Disorder at the Border, newyorško-tokijski elektroakustični dvojec Chrisa Pitsiokosa in Otoma Yoshihida, za konec pa še portugalski freejazzovci The Attic. Nekaj časa smo čakali v tihem pričakovanju, kar pa nam ni šlo najbolje od rok, zato smo se malo sprehodili. 

Mestece je, poleg tega, da je zelo očarljivo, do potankosti prežeto s festivalskim dogajanjem. V muzejski zgradbi, v kateri si navadno lahko ogledamo raznorazne vojaške ostanke iz obeh vojn, jugotehnologijo ključnega podjetja ETA in maske znamenite laufarije, se v času festivala dogajajo diskurzivne okrogle mize, na podstrešju pa koncerti. Čez most, na malem trgu pred trgovino, je naslednji dan, v petek, sledil performans poezije in improviziranih ritmov, tisti najzvestejši jazzerji pa so se lahko odpravili tudi na pohod oziroma tako imenovani Jazzohod, ki vodi do cerkvice na enem od bližnjih hribov. Preobilje prihajajočega dogajanja nas je popolnoma prevzelo. Crknjeni smo stali pred bankomatom in svoje denarnice pripravljali na dozo pregovorno dobrih festivalskih kalamarov, ko je do nas pristopil očalast in visok mož s pipo v ustih. »Oprostite«, nas je zmotil: »je to to?« Turški turist je prišel poslušati kolege iz zasedbe Konstrukt, ki so svirali v soboto, zdaj pa je, šokiran nad žepnimi dimenzijami prizorišča enega najbolj ambicioznih in prepoznavnih evropskih jazzovskih festivalov, fajfal in si premišljujoče drgnil brado. Ja, hotel je res tako blizu, in ja, tisto je res šotor. Sočustvujoče smo ga opazovali, kako je odfajfal dalje – po koncu koncertnega večera se bo čez drn in strn namenil odpeljati nazaj v prestolnico.

Ob šestih zvečer se je v prostorih cerkljanskega muzeja s performansom Andreja Kobala pričela razstava inštalacije Sononyms, ki smo jo zamudili zaradi jestvenih potreb. V soboto je na ponovitvi zamujeni performans ujel radijski kolega Luka Hreščak, naš pogumni voznik, ki je o performansu poročal nekako takole: »Andrej Kobal je ubistvi delal z arhivom posnetih koncertov vseh dosedanjih festivalov oziroma vseh, ki so pač bili posneti. Po moje je celo dobil posamezne inštrumentalne tracke, ker je bilo recimo precej očitno slišati, da se je igral z golo saksofonsko igro. Js sm vmes slišal Brötzmanna in njegov neprimerljivo poln in žilav ton, ki ga Kobal skozi performans na nek način dekonstruira – verjetno tudi z namenom izpostavitve posameznih parametrov, ki Brötzmannovo igro zaznamujejo. Kobal je večinoma delal z gmotami oziroma, kot se sam izrazi, z bloki zvoka. Šlo je za gibanje kompleksnih zvočnih tvarin, sestavljenih iz posnete in manipulirane inštrumentalne godbe skozi večkanalno inštalacijo zvočnikov …«.

Poigravanje z golo saksofonsko igro, o kateri je Hreščak zavzeto razlagal, je bilo neke vrste rdeča nit analize prvega festivalskega večera. Izrazito novojazzovska zasedba Disorder at the Border, ki je nastopila z italijanskim trobentačem Gabrielejem Mitellijem, je pod taktirko Zlatka Kaučiča na bobnih in tolkalih oder zavzela ob približno pol osmih zvečer, po pozdravu in napovedi festivalskega dogajanja glavnega organizatorja, eminentnega kuratorja, Simona Kende. Ko se je s kalamari in z golažem okrepčana publika nakapljala v varljivo prostoren šotor, so nastopajoči prevzeli pobudo. Disorder at the Border so svojo otvoritveno godbo ilustrirali precej hierarhično, pri čemer sta gostujoči Mitelli s trobento in pikolo trobento ter Daniele D'Agaro s saksofonom in klarinetom drug drugemu odstopila veliko prostora za inovativno, tekočo godbo. Pretočnost melodičnih odkruškov je na tla pribilo konstantno ritmično preigravanje kontrabasista Giovannija Maierja, Kaučič pa je v svojem značilnem slogu prosto naslikal tolkalsko barvo čez nastalo celoto. Zaripla vražja gonjača D'Agaro in Mitelli sta drug drugemu skakala iz kadra, s čimer sta delovala kot znanilca linijskih preskokov – kljub temu eksperimentu postave in forme pa je celota dodobra slonela na daljših, stalnejših temah. Publika je kvartet pozdravila s širnim aplavzom. 

Med krajšim premorom sem se ujel s kolegi, ki so festival pomagali organizirati. »To zdej bo noro,« so zatrjevali med maničnim urejanjem prenosne blagajne na merch standu. Žareča in nasmejana pojava, ki je bila odeta v črn plašč, se je prizibala mimo nas – nihče drug kot Otomo Yoshihide, pionir gramofonarskega nojza, ki je slabih deset minut kasneje na oder stopil v tandemu z enigmatičnim Američanom Chrisom Pitsiokosom, poznanem po svojem delu z različnimi konfiguracijami zasedbe CP Unit. Če so bili Disorder at the Border še nekako hierarhični, je dvojec rabo saksofonske igre razbil na koščke, oropane dinamike, in tembre, osredotočene na svojo teksturalno komponento. Nojzerski set, med katerim je Yoshihide poprijel tudi za kitaro, je sinergično vpletal elemente abrazivnega pokanja, šumenja in drsenja plošč s piskanjem in krohotanjem saksofona, ki ga je Pitsiokos gnal do meja trdnosti in oprijemljivosti. Temačne in brezoblične gmote zvoka je mestoma prekinil kakšen oprimek organskosti, prvinskosti in človeškosti, sesekljane na nerazpoznavne šume, piske in krike. Zakrčenost je popuščala bitju srca, in šotor se je zdel prevelik za zvočno poplavo. Nekaj obupancev je zapustilo sedišča, toda velika večina je ostala priklenjena na sedeže v kontrastnem, sinergičnem vrtincu akustike in elektronike, barve in sivine. Ogromen bradač v lederjakni je gestikuliral skladno z Yoshihidejevim nategovanjem električne kitare – čudaško fantastičen moment je zavrl šele gromek aplavz ob zaključku performansa newyorško-tokijske naveze.

Z z vnemo in aplavzom potrjenim optimizmom smo nemirno pričakovali zaključno točko večera, freejazovski trio s Portugalske in Nizozemske z imenom The Attic. Programska umestitev festivalskih kuratorjev je sijala z vso vnemo – potem ko sta Yoshihide in Pitsiokos predstavila popoln kontrapunkt uvodnim Disorder at the Border, so The Attic z nebrzdano hromečim in surovim performansom vrhunsko zaključili večer. Rodrigo Amado je z nenehnim rifiranjem po vseh mogočih ključih in oktavah prevzel vlogo najposkočnejšega saksofonista večera, medtem ko je ritem sekcija Gonçala Almeide s kontrabasom in Onna Govaerta za bobni neumorno tolkla sinusoidno, premenjajočo dinamiko. Ob nenehnem draženju in lažnem napovedovanju kompozicijskih zaključkov je kontrabasista grabil maničen smeh. Spomini nojzovskega intermezza so po prisili dokaj hitro skopneli – The Attic so igrali čez cel spekter doživetja, si podajali naše glave med nazobčanimi freejazovskimi zobniki in do roba zapolnili šotor. Večera je bilo konec, moči pa so skopnele. Po krajšem obisku jam sessiona v baru Pr' Gabrijelu, ki je bolj kot na džemanje spominjal na improvizirano godbo, smo zaspali kot klade. 

V ozadju prvega dela recenzije letošnjega festivala Jazz Cerkno se je vrtela skladba Encounters zasedbe The Attic pod vodstvom Rodriga Amada s saksofonom. Po Cerknem se je z beležko v rokah potepal Jaša Potočnik, ovinke pa je zvozil Luka Hreščak.

https://www.jazzcerkno.si/