Fundacja Słuchaj, 2022

V sklopu festivala Brda Contemporary Music Festival v briškem Šmartnem je 15. septembra 2017 nastopil v obči imaginaciji spoštovalstva svobodnjaških godb, tako domačega kot širšeevropskega, danes vsekakor že neizpodbitno utrjen trio Disorder at the Border, tedaj s pihalcem Tobiasom Deliusom kot enakopravnim gostom oziroma sogodcem. V smislu običajne postave tria, torej Zlatko Kaučič, Daniele D'Agaro in Giovanni Maier, gre za v več pogledih neprimerljivo izkušeno vrsto muzičistov, ki svoje muzikalne, idejne in estetske senzibilnosti klešejo in plodno raznašajo že desetletja. Pa ne da bi bil gost Delius v tem oziru kakšna izjema – kvečjemu obratno. Poudariti želimo zgolj to, da Kaučič, D’Agaro in Maier kot Disorder at the Border tvorijo nepogrešljivo godbeniško vez, utemeljeno na najširši možni udomačenosti v svobodnjaškem jazzu in zverziranosti v najrazličnejših improvizatorskih kontekstih. Godbeno vez, ki se ji, navsezadnje, Delius povsem zlahka prilega. Kakorkoli že, nastop v Šmartnem so posneli in novembra lani izdali v obliki plošče Kataklisma, pri čudoviti poljski založbi Fundacja Słuchaj.

Kvartet h godbi pričakovano pristopi izkušeno, brez preživčnih postopavanj, suvereno, a hkrati tvorno do te mere, da se človek ob vsej krepkosti slišanega vpraša, ali vendarle ne gre za kakšno mladostno grupacijo na višku življenjske in muzikalne moči. Kot kaže, radost do godbe in vseobsegajočega glasbenega iskalstva nima pozornosti vrednih starostnih meja, primer podaljšanega Disorder at the Border pa je več kot očiten – potencial vitalnostnega zagona kolektivnega muziciranja lahko skoraj vedno prevlada nad še tako togimi individualnimi omejitvami. Vselej pa posledice dolgoletnih – v tem primeru tudi izrecno svetovljanskih – izkušenj sežejo tudi kam drugam kot zgolj do vpadljive muzikalne stanovitnosti. 

Muziciranje na Kataklismi je v temelju resda odločno in brez dlake na jeziku, a taisto odločnost definirata tudi nekakšna načelna resnost in kompletnost v prepričanju o danih muzičističnih vlogah in ciljih. Vsi štirje nastopajoči dobro vedo, kdo so, česa so sposobni in kam vse lahko kot muzicirajoča kolektiviteta zaplavajo in/ali poletijo. Pri Disorder at the Border bomo tako težko slišali tisto posebno žgečkljivo igrivost, ki kot izključni produkt iskrive mladostne lahkovernosti večkrat prodre na plan v godbah mlajših generacij, tudi neposredno, ali še zlasti tistih, ki v domače glasbene miljeje stopajo prav iz Kaučičeve šole. Vse slednje nikakor ne pomeni, da stari mački igrajo kaj manj atraktivno, ali karkoli podobnega. Nikakor. Mački so vendarle z neizpodbitno upravičenim razlogom. Oznanjamo le, da pri takem kalibru glasbenikov ni včasih pač tudi nadvse hvaležne zajebancije, arbitrarno plodne, napol naivne interaktivnosti. Spet, nobena posebna krivica, saj je denimo po drugi strani bistveno manj (če sploh kaj) padcev v nepredvidljivosti bolj eksplicitno dušečega oziroma zavirajočega tipa. Muzičisti so v svojem početju skratka nedvoumni in udarni – precej jasno naznanjajo svojo vseživljenjsko predanost, krepko formacijo in izredno učinkovito samozaupanje. 

Sama srž igre na pričujočih posnetkih je zagotovo individualistična, ampak kvečjemu v smislu izrazite izrazne emancipacije kot pa ignorance do dejstva kolektivnega temelja. Ne bi preveč zgrešili, če bi muziko označili za radikalno demokratično, in še dlje, jo celo do neke mere neposredno povezali s postavkami harmolodike, kot jih je zastavil zagotovo eden od monumentalnih glasbenikov 20. stoletja – Ornette Coleman. Poleg tega, da se je izvorni trio leta 2016 z albumom Disorder at the Border plays Ornette velikanu lucidno poklonil in da se pihanje D'Agara pravzaprav večkrat temeljito približa Ornettovemu improvizacijskemu pristopu, ki značilno bazira na tesnih, živčnih, vpadljivo opolzkih melodijah, gre tudi v splošnem zaznati nekatere širše tendence, vezane predvsem na praktične poti kolektivne improvizacije. Coleman se je v tem kontekstu bistveno razlikoval od nekaterih drugih radikalcev 20. stoletja, ki so jih prvenstveno zanimale modulacije medsebojnih razmerij glasbenega materiala skozi formo, ne pa toliko sam odnos posameznika, godca do materiala, ki ga ustvarja. Ključna postane glasbenikova sposobnost, da artikulira svojo izrazno logiko z zvokom (ali drugimi sredstvi), še bolj ključna pa ideja, da je iskrena artikulacija enega absolutno bistvena za artikulacijo drugega. Muzikalna svoboda vsakogar je spoštovana, cenjena, predvsem pa nujno potrebna za končno kolektivno tvorstvo. Zdi se, da tako nekako deluje tudi kvartet na Kataklismi. Vsi navzoči so dodobra naravnani k raziskovanju svoje lastne izrazne celice, ta pa, to je ključno, ni izolirana, temveč v praksah poslušanja in intuitivnega odzivanja zvezana v skupno. Z eno besedo: atomistična improvizacija v kolektivnem procesu. 

Med izpostavljanja vrednimi posebnostmi muzike na plošči Kataklisma je zagotovo tudi Kaučičeva občutno magnetna tolkalska izpoved – vsej velelni prodornosti navkljub se zna spretno sredinsko pozicionirati, osrediniti sound in se v isti sapi popolnoma odreči kakršnimkoli solističnim vzgibom. V samostojnih akcijah je tudi sam po svoje colemanovski, to je izrazito melodičen, v tempu variabilen in metrumsko fluiden, celokupno pa skoraj govoreč in popolnoma prevzet v pripovedovanju. Potem imamo denimo še čudovito polno barvo Maierjevega kontrabasa in njegovo splošno opreznost v spolzkih postopih iregularnih intervalov – veliko dela opravi z lokom in se tako v trajanju večkrat približa drsečim saksofonskim zvenom, jim sproti nastavi nadvse opojno podstat, sploh pa v drži vseskozi ostane krepak in, čeprav je sicer naravno tišji, pereče poveden. Skratka, kakorkoli obrnemo, Disorder at the Border in tokratni sogodec Tobias Delius skupaj tvorijo neustavljiv kolektivni improvizatorski stroj, katerega olje je izkušeno grajenje v atomiziranem skupnem.