30. festival Jazz Cerkno, tretjič
Čeprav od glasbenega dogajanja v Cerknem mineva že dober teden, vam vendarle dolgujemo še poročilo s tretjega, zaključnega festivalskega dne – spodobi se in pravično je. Nedeljsko jutro se je za vse žilave in neustrašne obiskovalce začelo že v dopoldanskih urah z Jazzohodom oziroma glasbeno obarvanim pohodom na Porezen, kjer se je v planinski koči pod vrhom odvil solistični nastop harmonikarja Jureta Torija, ustvarjalca filmskih in popularnih viž ter tanga, vsem pa najbrž najbolj znanega iz zasedbe Orlek. O samem koncertu pisec te recenzije ne more nič pridodati, saj ga tam ni bilo, lahko pa pove, da je Porezen sila slovita gora, ki je vzdolž grebena prevrtana s sistemom bunkerjev iz časa italijanske prisvojitve Primorske, na vrhu pa v spomin na tragično bitko tik pred koncem druge svetovne vojne stoji spomenik NOB. Če od oblakov zastrt pogled na julijske vršace ni poplačal truda vrlih pohodnikov, sta ga vsaj, kakopak, domača ocvirkovca in košutnik iz planinskega doma.
Kmalu po povratku v dolino se je v krajevni glasbeni šoli dogodil popoldanski koncert, na katerem je nastopil kvartet pod vodstvom trobentača Maja Kavška, letošnjega glasbenega rezidenta festivalskega Jazz inkubatorja. Slovensko-nemško zasedbo so sestavljali še Julius Gawlik s saksofonom, Tjan Šoštarič s kontrabasom in Lenny Rehm z bobni. Predstavili so Kavškov konceptualni projekt L.O.S.T., v katerem so glasbeniki raziskovali odnos med zvokom in zavestjo v času informacijske dobe, a žal tudi o tem koncertu ne moremo zapisati kaj več. Prevrtimo zatorej naprej k večeru, ko se je dogajanje znova preselilo na glavno prizorišče, ko je oder zasedel nov trio domačih glasbenikov s projektom prav posebnega pomena.
Tako kot od prve edicije festivala mineva letos trideset let, odkar je Janez Dirjec nedaleč stran iz sedimentne plasti srednjega paleolitika na arheološkem najdišču Divje Babe izbezal nenavadno naluknjan kos kosti, ki so ga nato svetu predstavili kot najstarejše najdeno glasbilo. Misel, da so bili neandertalci sposobni ustvarjati glasbo, je takrat dodobra pretresla in razdelila arheologe po svetu. Predpostavljala je namreč določeno mero duhovnega razvoja in neandertalce preveč približala kroni stvarjenja, ki ga predstavlja sodobni človek. Kljub odkritju različnih drugih najdišč z njimi pripisanimi ostanki ritualiziranih pokopov, jamskih poslikav in nenazadnje kljub kopici drugih preluknjanih kosti iz Potočke zijalke kostna piščal po strokovnem mnenju še danes velja za delo zverinskega zobovja, in ne človeških rok. Pa naj bo tako ... Toda ta, od hijene naluknjana stegnenica se vsekakor obnese tudi kot pihalo v jazz zasedbi, kot se je domnevni večdesettisočletni domači glasbeni tradiciji poklonil trio s projektom Tibia Sonora. V vlogi pihalca je nastopil Boštjan Gombač, bobnal je Bojan Krhlanko, za klavirjem je sedel Sašo Vollmaier, vsak od njih pa je razpolagal tudi z elektronskimi zvočili in efekti.
Zasedba je publiko ovila v umirjeno hipnotičnost zateglih otožnih klicev piščali, ki so jih minimalistično prebadale klavirske fraze in počasno premikajoče se melodije v spremljavi valujoče bobnarske osnove. Ta je ob zaletih močnejših tokov skozi odprtine piščali prehajala v intenzivnejše prehode in se mestoma zgoščevala, kjer so se tokovi razbili v nize odrezavih izpihovanj in sopečih prišepetovanj. Zelo omejen nabor tonov je Gombač nadomestil s teksturno bogatim nihanjem v mikrotonalnem spektru in dušenjem odprtin piščali ter z blagim elektronskim plastenjem, pri čemer je za dodatne sintovske zvočne kulise skrbel tudi Vollmaier. Gombač je posegel po več pihalih, pri čemer se je zasedba ponekod spuščala v bolj razburkane in razgibane improvizacije, ko sta se iz vajeti spustila tudi preostala člana in narekovala tok glasbe. Od ostalih pihal velja izpostaviti igranje na kebrco – staroverska obredna glinena piščal trikotne oblike je nastala po navodilih Pavla Medveščka, ki mu je bilo nekoč dano ogledati in skicirati si izvirnik. Tudi igranje nanjo je bilo zaradi omejenega razpona tonov podobno minimalistično in hipnotično, teksturno morebiti manj bogato, zato pa bolj mehkozveneče.
Naslednja je oder zasedla skupina De Beren Gieren iz Belgije. Njeno razmeroma mlado zasedbo sestavljajo Fulco Ottervanger s klavirjem in sinti, zvezanimi z nabirko efektov, Lieven Van Pée s kontrabasom in električnim basom ter Simon Segers za bobni in z raznimi efekti. Verjetno marsikdo ni vedel, kaj od njih pričakovati, ker nihče med njimi ni posebej izstopajoč in prepoznan glasbenik z lastno kariero. Morebiti se je zdelo, da se bomo ob glasbi, ki jo opisujejo kot »postsodobni jazz, kjer se minimalizem prepleta z izbruhi energije«, le globlje in nemo sesedli v svoja sedišča. Toda De Beren Gieren so nam jo krepko zagodli. Čeprav je njihov koncert v marsikaterem segmentu nadaljeval hipnotično vzdušje, ki ga je ustvaril prejšnji nastop, se to ni prelevilo v odtujeno zasanjanost, temveč so pozornost občinstva ujeli v svoje skladbe, ki so se odvijale v toku nekakšne zvočne naracije.
Člani zasedbe so se uigrano dopolnjevali in družno izmenjevali skozi progresije, tehtno premišljene prehode in odvode ter gradili in rušili zvočno kuliso, ustvarjeno iz mnogobarvnih elektronskih plasti in mutirajočih ritmičnih vzorcev. Glavno gonilo toka skladb so bila minimalistična kroženja in gosto prepletajoče se melodije izpod Ottervangerjevih prstov, ki so neumorno prehajali med tipkami klavirja in sintov. Umerjeno razigrano in razgibano spevno muziciranje, med katerim so tudi glasbeniki opazno uživali, občinstvo pa ga je glasno odobravalo.
Za zaključni akt festivala se je na odru zbrala še švedska zasedba Gush z Matsom Gustafssonom s piščalmi, Stenom Sandellom s klavirjem in Raymondom Stridom za bobni. Dobri stari znanci slovenskih odrov in neumorni soustvarjalci skandinavske free jazz scene imajo pod kapo že lepo število odmevnih zasedb, med katerimi je Gush verjetno najdlje delujoča; njen začetek namreč sega že 37 let v preteklost.
Trio je po krajši Gustafssonovi pihalno raztezalni uverturi brez milosti navalil s svojim detajlno zgoščenim in ekspresionistično intenzivnim igranjem, ki je od občinstva terjalo še zadnje trohice slušateljske pozornosti. Linije inštrumentov so se spajale in razkrajale v hitro razvijajoče se nize idej, prehajale ena k drugi in se tesno ali ohlapno dopolnjevale, pri čemer je bilo čutiti tisto neubesedljivo intuicijo, ki jo prinese dolgoletno skupno muziciranje. Glasba je bila prežeta z napetostjo, ki je najpogosteje dobila prosto pot v obliki pihalčevih iztiskanj kričavih rafalov skozi cev, medklicev in glasnih hropečih izdihovanj. Koncert je kljub vsej svoji udarni energiji nekako minil bežno in neopazno, brez oprijemljivih, izstopajočih točk, kamor bi se poslušalec lahko naslonil ali jih jasno definiral. Toda bil je, kakopak, dolg vikend.
Zahvala gre organizatorjem za vrhunski program in vsem, ki so tako ali drugače prispevali k temu, da je jazz v Cerknem našel svoj dom tudi v trideseto. Novim zmagam naproti mahamo na snidenje prihodnje leto.
Jure Tori (SI)
accordion
Maj Kavšek Kvartet – L.O.S.T.
Julius Gawlik (tenor saxophone)
Tjan Šoštarič (double bass)
Lenny Rehm (drums)
Bojan Krhlanko (drums, electronics)
Sašo Vollmaier (piano, electronics)
De Bieren Geren
Fulco Ottervanger (piano, fx, synths)
Lieven Van Pée (double bass, el. bass)
Simon Segers (drums, fx)
Gush
Mats Gustafsson (reeds, flutes)
Sten Sandell (piano)
Raymond Strid (drums)
Dodaj komentar
Komentiraj